LIMONSKA XXL DOGODIVŠČINA

Saj poznate tisto oguljeno frazo s katero se tako rade tolažimo, ko nam gre vse, ampak res čisto vse narobe :

»Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado.«

No, AMALFI punce smo kaj hitro ugotovile, da krizne situacije zahtevajo več...zahtevajo limončelo.

Tudi ko je fajn, bolj zaleže lemon špritz, kot pa limonada.

 

Lanskoletno raziskovanje Rima, Neaplja in Amalfijske obale, sva z Matejo kronali letos v maju, s prvo skupino super punc, ki so želele potovanje v deželo XXL limon doživeti malo drugače. S seznama je že pred časom odpadel Rim in raziskovanje te tako zelo opevane AMALFIJSKE OBALE z znamenito panoramsko cesto SS163 je bilo res zelo drugačno.

Začetek je bil obetaven, saj je naša skupina AMALFI MAJ na viberju takoj zaživela. Mislim pa, da nobena od nas ni pričakovala take naveze. Povezava med nami je bila namreč že od prvega trenutka dalje tako zelo pristna, kot da se poznamo že od nekdaj.

Prijateljice pač, ki si gremo malo izven rutine pogledat te lepe konce Italijanske obale.

 

V oblačku smo bile torej že pred samim odhodom, da smo hvala bogu še tik pred zdajci lahko koordinirale datum odhoda :»Potujemo danes ponoči ali jutri?«

Tile nočni odhodi včasih res naredijo zmedo, ker misliš, da greš jutri, v bistvu greš pa že danes. In ni bilo prvič, verjetno tudi zadnjič ne, ker je na nek način oboje prav ali pa je oboje lahko tudi narobe.

Konec dober, vse dobro in v Trstu smo bile vse na broju, da skočimo na naš vlak za Napoli z mehurčki v Azrini torbi in s kozarčki za mehurčke v mojem nahrbtniku.

Za takšne prilike je pa sodobna tehnologija še kako zelo dobrodošla. Vse se lahko že prej zmeniš, ali pa za vsak slučaj še tik pred zdajci.

Najprej misliš, da je 7 ur vožnje z rdečko- Frecciarrosa veliko, na koncu pa ugotoviš, da bi se komot še kakšno urico peljala. Smo imele pavzo za telovadbo, sendviče, mehurčke in kavo, vmes pa smo se čisto po žensko prepustile tistemu veselemu občutku ter vznemirjenju, ki ga imamo, ko se podajamo na nove poti v neznane kraje.

Mateji in meni je pa itak vsakič znova na novo, kljub temu, da kraje poznava. In to je bistvo vsega, ker je zares vsakič popolnoma drugače. 

 

NEAPELJ

oziroma nam vsem ljubše Napoli, je bil naša prva postaja z obvezno pico, na katero čakaš v vrsti, da prideš na vrsto, kavo, Maradono in cukrom, ki ga je tukaj na tone. Ta njihov »la dolce vita«, je res zelo dolce. Sladkarije so v vsaki vitrini, na vsakem vogalu. In to niso neke navadne sladkarije, to so sladkarije de lux.

Kafetkanje v Gambrinusu je bila pika na i našega pohajkovanja po Napoliju. Ker ni bilo gneče, je bila tudi kava boljša kot pa prejšnjo rundo, ko sva si z Matejo tukaj privoščili zajtrk za kraljice.

Več o Neaplju sem zapisala v prejšnjih blogih (da se ne ponavljam). Bereš jih lahko spodaj...

Z retro vlakom Circumvesuviana (že ime pove, da smo blizu Vezuva, pelje pa tudi mimo Pompejev), smo se odpeljale v SORRENTO. Večina nas v hotel, Maja in Irena pa z ekstra s šoferjem v apartma. V tem primeru pregovor, ki trdi, da kdor prvi pride, prvi melje ne drži, ker sta tile naši sestri prišli v druščino Amalfi maj zadnji in na koncu za povrh dobili še lušnega šoferja, ki je bil seveda hkrati tudi lastnik apartmaja.

Sorrento je namreč tako zelo oblegan, da je bilo v tem terminu nemogoče dobiti še eno dodatno sobo v našem že kar nekaj mesecev v naprej rezerviranem hotelu. V takem primeru Matejka zaviha rokave, zažene računalnik, booka in vse je v redu.

V primeru naših sester še celo boljše kot samo v redu.

Ko je ženska ženski v navdih in podporo, zemlja pleše in poje, dan pa se zgodi malo drugače, kot si pri zajtrku misliš, da se bo. Novo jutro je namreč dišalo po pustolovščini.

Osvojile smo XXXL limone, Amalfi in Positano ter vse, ki so se nam ta dan na tem veličastnem ringlšpilu življenja pridružili.

AMALFIJSKA OBALA

Spektakularni razgledi po slikoviti SS163, eni najlepših panoramskih cest na svetu, ki je bila zgrajena v začetku 19.stoletja, so iz nas izvabljali vzdihe začudenja in vzklike navdušenja.

Ko se ženske zavemo, da nam udobje pritiče, da smo ga še kako vredne, si za takšno posebno pot izberemo poseben prevoz. Mini nadstandardni bus namesto lokalnega busa, je bil prava izbira, saj smo doživele jutranji AMALFI na glavnem trgu s pogledom na katedralo (Duomo) brez gužve in smo se lahko prvega kapučina naužile zelo na počasi, brez nervoznega hitenja.

Amalfijska obala je izjemen primer sredozemske pokrajine in ena najbolj obiskanih destinacij v Italiji. Tu se hribi pogrezajo v morje. V osupljivem navpičnem prizorišču prepadnih pečin so postavljene barvite hišice, ki se oklepajo teh strmih pobočij.

AMALFI ljubkovalno imenujejo tudi obalna bojevnica in je najstarejša pomorska republika ter simbol Amalfijske obale. Mesto je kot pahljača odprto proti morju in od zadaj zaščiteno s strminami Monte Lattari.

Kako zelo je tukaj lepo lahko začutimo tudi iz napisa nad mestnimi vrati:

»Za prebivalce Amalfija bo dan, ko bodo vstopili v raj, dan podoben vsem drugim, saj je zanje raj že tukaj na zemlji, pred njihovim pragom.«

Po kratkem raziskovanju čudovite Piazzete dei Dogi, male pisane ulice obdane s trgovinami, smo mimo Musea della carta (Muzej papirja) v počasnem ritmu hoje navzgor (v teh krajih se hodi namreč gor ali dol, po ravnem bolj malo), prispele na zbirno točko naše velike limonine ture. Za limonovce danes tukaj skrbi že sedma generacija družine ACETO, vse pa se je začelo že davnega 1825 z njihovim prednikom Salvatorejem.

 

XXXL LIMONE

so zaščitni znak Amalfijske obale. SFUSATO AMALFITANO (vrsta najbolj cenjenih amalfijskih limon) so povsod. Na zavesah, krožnikih, steklenicah, oblekah, rutah, kapah, ploščicah, vazah. Da ne govorim o nasadih limonovcev - bio limon, ki jih lahko poješ z lupino vred. Krasno doživetje s sprehodom po kamnitih terasah, ki so jih prebivalci Amalfija že v srednjem veku vklesali v golo skalo. Med seboj so terase povezane s tisoče stopnicami, ki omogočajo povezavo med obalnimi mesti, oskrbovanje dreves in ročno obiranje 2x letno.

Fascinantno limonsko doživetje je bilo za vse nas navdihujoče in osvežujoče.

Navdušenje nad limonami je v svoji ODI LIMONAM zapisal tudi pesnik Pablo Neruda, ki je kar nekaj časa preživel na Amalfijski obali.

 

V vmesnem času, ko smo me v senci limonovcev z razgledom v neskončnost in so nam nad glavami bingljale limone, srkale limonado, degustirale limonino pito, sorbet in limončelo pri družini Aceto, se je na trgu nabralo ogromno turistov. Hvaležne, da smo imele čisto svoj, super jutranji prevoz, smo zadovoljne in veselo razpoložene odplule proti Positanu, naslednjemu slikovitemu mestecu na tej prekrasni obali.

 

Tudi POSITANO

je postavljen v impresivno okolje navpičnih sten in hiš vseh možnih pastelnih barv poletnega sladoleda. Je razglednica Amalfijske obale ter prizorišče filmov in reklam. Bi rekla, da povsem upravičeno, kajti Positano je drzen, razkošen in dramatičen.

Nekdanjo ribiško vasico je na zemljevid zaželjenih destinacij postavil John Steinbeck, ko je v Harper's Bazaar objavil esej o Positanu in zapisal: «Positano se zaleze globoko. To je sanjski kraj, ki ni povsem resničen, ko ste tam. postane vabljivo resničen, ko odidete.«

Od takrat naprej je Positano eksplodiral kot priljubljena turistična destinacija.

 

Nam se je zgodila žurka z muziko, plesom in obveznim lemon spritzem že na poti v Positano.

Je sicer vedno tako, ti pa se greš ali pa ne. Me smo se seveda šle in smo se šle še naprej v mestu, kjer smo obsedele v elegantni restavraciji s čudovitim vrtom, ki so ga krasili bogata in slikovita bogenvilija, dišeča bazilika, sivka, limonovci, žajbelj in kjer smo razvajale svoje brbončice z okušanjem in degustiranjem njihovih lokalnih dobrot.

 

Srce v Positanu pritegne labirint majhnih ulic, ki vedno znova ponujajo nov razgled ali zanimiv prizor s sredozemskim rastlinjem, mavrsko arhitekturo ali majhno trgovinico.

Morda tvoj pogled ukrade positanski maček, ki poležava na svoji terasi in se nastavlja svetlobi močnega sredozemskega sonca.

Obilje čutenja, ko izgineta prej in potem, smo nadaljevale s piknikom na slavni Positanski plaži Spiaggia Grande.

Smo bile kot najstnice na maturantskem izletu. Temu jaz rečem, da več pa ni.

Spet ladjica in me na njej do pompoznega SORRENTA, ki svojo veličastno podobo pokaže šele z morja. Ima čudovito lego nad belimi strmimi pečinami, ki ponujajo fantastične razglede na Neapeljski zaliv kot tudi pogled na mogočni Vezuv, ki se bohoti nad zalivom. Ko končno razumeš zakaj je o Sorrentu že davna leta nazaj prepeval Frank Sinatra in zakaj je to mondeno mesto tako zelo željena »must to do« destinacija.

 

Po tako norem in odštekanem dnevu, polnem smeha, objemov in čutenja, brez ene same, samcate vsiljene potrebe kaj moraš in česa ne smeš, se zaveš, da vesolje res ve kaj dela, ko nas takole vrže na kup in reče : »Punce, zdej pa gasa!«. Nam ni bilo treba dvakrat povedat. Smo ga vse zelo dobro slišale že prvič in si naredile dan po svoje.

Veselica, vam rečem in tale naš smeh je tako nalezljiv, da se z nami smeji vse in vsi, ker, ko se dan takole popolno poklopi, se sprostiš, obraz se ti razleze v nasmeh za bogove in si rečeš samo še : »Jupiiii! La dolce vita e bella!«

Ja, res je sladko. V primeru prevelike doze limon imamo pa recept za limončelo in iz kislega naredimo spet sladko.

Naslednje jutro je obetalo še en čaroben dan, ki smo ga planirale za CAPRI.

Tudi Capri ima slikovite, visoke in strme skale. Z otoka se vidijo Napoli, dremajoči Vezuv ter otoka Ishia in Procida.

To je kraj poln svetlobe, kjer je doma sredozemsko sonce in rastejo citrusi, vinska trta, mirta, rožmarin in oljke.

 

S taxiji smo se odpeljale na majhen trg Piazzeto na vrhu Caprija, ki je kot nalašč za srkanje prve kavice s pogledom na stolp z uro, ki z zvonenjem z zvonovi na četrt ure, zaznamuje ritem življenja na otoku.

Obvezno smo po žensko prečekirale vse dizajnerske trgovinice na Via Camerelle, se povzpele do Avgustovega parka od koder smo imele veličasten pogled na skale Faraglioni in jo veselo hopsajoče mahnile po Via Krupp, serpentinasti cesti, ki jo je dal zgraditi industrialec Friderich Alfred Krupp, da se je lahko iz svoje parkirane jahte v Marini Piccolo, sprehodil do apartmaja v Grand Hotel Qisisana. Za merjenje približno 100m padca je inženir v skalo vrezal niz ovinkov, ki so postavljeni tako blizu skupaj, da se na prvi pogled zdi, kot da se prekrivajo.

Energija na Via Krupp, kjer smo bile večji del poti skoraj same, nas je potegnila v ženski krog s tisto ponižno hvaležnostjo in zavedanjem, da smo se nametane iz vseh vetrov prepoznale in sklenile tiho prijateljstvo v sprejemanju vsega kar smo.

Kako zelo močna podpora se čuti v takšnih trenutkih. Subtilno dotikajoča je milost, ki se dotakne naših v eno veliko srce povezanih src. Notranja tišina in mir, solze sreče in objemi v občutku, da je vse točno tako kot je prav.

 

Iz Marine Piccole smo se s taxiji odpeljale na ANACAPRI, kjer so nas narahlo orosile dežne kaplje. Smo našle super domačo gostilno, ki jo je takoj potrdila in odobrila tudi naša gostinka Irena. Ona ima seveda nos za dobro košto. Je bila odlična pavza, z odlično hrano, pa še deževati je nehalo, da smo lahko v nadaljevanju uživale na vrtu Vile San Michele.

 

Axel Munte, švedski zdravnik je zapisal :«Ne maram srednjeveškega somraka. Moja hiša mora biti odprta soncu.« In dejansko je odprta, svetla in zračna. Še kot mlad zdravnik se je zaljubil v Capri, kupil vinograd z ostanki srednjeveške kapele San Michele in si 327 metrov visoko nad morsko gladino postavil svoj sanjski dom odprt soncu in vetru. Visoko nad morjem vilo čuva nemi stražar, egipčanska sfinga iz rdečega kamna, ki gleda čez morje, na otoke in ladje pod seboj. Danes je vila preurejena v muzej in vsekakor je vredna ogleda.

 

Iz Anacaprija smo se v veselem razpoloženju spustile po ovinkasti cesti, ki je ponovno ponujala dih jemajoče razglede v Marino Grande na Capri. Tam smo se sicer malo načakale na trajekt, smo pa zato toliko bolj intenzivno doživele večer na hotelski terasi v smehu in ženskem klepetu. Padale so ideje za nove izlete in potovanja. Nimaš kaj, ko punce dobimo zagon by Women Spirit, se dogajajo čarobne reči tudi z ognjemeti.

Za grande finale je pa naša Alenka tole potovanje zaključila s svojim prvim avio prevozom. Iz Neaplja do Trsta smo namreč letele.

Je bila srečna do neba in nazaj in me vse z njo.

V petek že šibamo k Ireni na after Amalfi po Dolenjsko, v njeno krasno gostilno Šentpeter, da naredimo še kakšen odpuljen plan za naprej.

Naša AZRA nam je bila s svojo divjo žensko energijo in modrostjo v navdih. Nekako se mi zdi, da se bo ena od njenih idej uresničila že kar letos na jesen.

Je bila moja cimra. Sva se prepoznali takoj, že po telefonu; kot da prihajava iz istega gnezda. Za finale vam lahko povem samo še to, da sva se našli tudi v takšnih podrobnostih kot je povšter med koleni, ko sva šli spat.


Tale naša amalfijska zgodba XXl limon bo sigurno dobila nadaljevanje. Verjetno ne z limonami, ampak s kakšnim drugim sadjem ali zelenjavo in na drugih zemljepisnih koordinatah. Niti ni važno kje in kdaj, važno je s kom in to, da zagotovo bo. Se že manifestira...


A rabim še karkoli napisat? Mislim, da ne.

Aja. Vmes imava z Matejo še 2 rundi Amalfija. Mirne vesti lahko napišem, da smo odlično pripravile teren. Se veselim. Amen.