VIA NAPOLI
Bolj ko berem in študiram Napoli, bolj mi je jasno, da bo treba pred odhodom by Women Spirit še enkrat na hitro prečekirat vse koordinate tega tako odštekanega in najbolj neitalijanskega mesta v Italiji, ki v bistvu pomeni NOVO MESTO in se za njegovo ustanovitev lahko zahvalimo Grkom (pred tem se je namreč imenoval Partenope).
Se z Matejo dobiva na hitro na kavi in jaz omenim, da bi za dan, dva letela v Napoli, ker pa videt Teatro Di San Carlo, to bi si pa res želela. Pa se spodbujava, da bi bilo tudi sicer zelo dobrodošlo še enkrat preverit vse kar Napoli v tistem dnevu, ko bomo s puncami tam na kratko, ponuja. Da imava za takrat vse poštimano in ulice ter kaj pokazat, popredalčkano.
Še nisem prišla do doma, me že kliče, da je preverila avio karte. »Kaj pa datum?«, jo vprašam. Se zmeniva, da se dobiva še enkrat, da se uskladiva. Ni bilo treba dolgo čakat. Že naslednji dan sva po temeljitem obračanju najinih prostih dni ugotovili, da je petek, 10.maj res dober datum za avanturo.
Ko pogledam danes nazaj iz domačega kavča, je res bil.
Sva spet rekli fajk in se v petek zjutraj odpeljali proti Trstu z mojim predavanjem o trgih, zgodovini, kavi, znamenitostih in kulturi.
Že na letališču se je bilo treba začet fotkat. Za reklamo seveda. In se je začelo...kako se postavit, kaj se mora videt, kako se smejat, ali se sploh ne smejat, roke v zrak, roke ob telo.
No, slikice nama nekako še zlaufajo, ampak snemanje....to pa je za naju "nekst level".
Eno uro z letalom in se znajdeš v popolnoma drugem svetu.
Napoli je glasen, urbano kaotičen, pisan, sladek, poln krasne arhitekture pa tudi umazan in poln smeti. Ima najboljšo kavo, Maradono, najstarejšo pico, srčne, nasmejane in zelo glasne domačine, ki se radi nastavijo v objektiv. Kakšen privilegij, da sem ga lahko doživela že drugič in ga bom še nekajkrat. Z vsem kar je, ti zleze pod kožo.
Matejka je spet našla super nastanitev (vem, da se ponavljam, ampak je prav, da zapišem, da je vsakič res super) na ulici Toledo, ki je nudilo odlično izhodišče za najino pohajkovanje in raziskovanje mesta. Tudi znameniti Metro Art se na tej postaji, postaji Toledo, pokaže kot umetnost v vseh odtenkih modre barve.
Španska četrt,
ki je zelo značilen in pravzaprav najbolj ikoničen del mesta, ima zelo specifično vzušje Napolija. Ozke ulice so polne raznih predmetov nastavljenih vsepovsod, majhne trgovine v zanemarjenih hišah so na vsakem koraku, po ulici odmeva muzika, vsi so glasni in nasmejani. Tu je res vredno spiti kavo in uživati v tem izrednem vzdušju tega tako kaotičnega dela mesta, ki je obseden z Maradono. Diego Maradona ima namreč v tem mestu pod Vezuvom božji status, pravzaprav je bog.
Torej, imeli sva jo za vogalom in tam sva kar takoj poskusili s prvim prispevkom snemanja, ampak se ni izšlo. Bolj sva se vzpenjali proti Maradoninem trgu, bolj sva se snemali in smejali. Posnetki niti slučajno niso za objavo, ker istočasno snemava pločnik in oblake. Tu pa tam je bil vmes tudi kak dober kader. Sicer pa pravijo, da vaja dela mojstra.
Je bil čas za kavo, sladkarije, aperol in čips. Ko takole gurmaniva, se malo zasekiram, potem pa se vsakič znova spomnim na Kenana Crnkiča, njegovega Pazi kojeg vuka hraniš in tisti njegov stavek :«Nije važno šta jedeš, važno je šta tebe izjede!« in se hitro potolažim, ker gre tole vse ven, kar pa tebe žre na noter, te pa res lahko požre. No, najbolj se pa midve na potovanjih itak hraniva s smehom in veseljem.
Je bilo treba malo tudi pohopsat, ker hopsanje je prava stvar, ko izgubiš koordinate, da te ne potegne v slabo voljo in nadaljuješ že tretjič ali četrtič narobe (morda pa sploh ni narobe, ker vmes najdeš to kar sploh nisi iskal in je fajn). Skratka, sva našli cel kup kapelic (baje jih je 2000), picerijo kamor je rada zahajala kraljica Margareta.
Galeria Umberto, Castel Nuovo, Palazzo Reale na trgu Plebiscito, je tistih nekaj posebnih točk, ki so vredne ogleda.
Tudi kakšne gatke na vrvici, ki ustavijo pogled, so nepogrešljivi del vseh ulic.
Sproti sva našli še podzemni Neapelj, Napoli Sotterranea, ki pa je bil v najinem času žal zaprt in se sprehodili po ulici Spaccanapoli, ki je ravna in ozka glavna ulica, ki teče skozi staro, zgodovinsko središče mesta. Ime je priljubljeno in pomeni "neapeljski cepilec". Ime je dobila, ker je zelo dolga in od zgoraj se zdi, da ta del mesta deli na dvoje.
Žura sicer nisva iskali, ampak je žur poiskal naju in to kar sredi ulice, kjer sva obsedeli v veselem vzdušju mešane druščine domačinov in tujcev, ki smo se prepustili večerni energiji Napolija in se naplesali ob ritmih italijanskih kancon.
Ker je bila tokrat Mateja bolj lačna od mene in sem jo že cel dan poslušala, da pizzo frito (ocvrto pico) je pa nujno treba poskusit, sva našli seveda ob devetih zvečer tudi to. Sem jo posnela. Ta posnetek mi je pa tudi že kar dobro uspel.
Res se celo življenje učimo.
Za finale sva morali 2 km peš, ker so metro zaradi nekega defekta zaprli. Priznam, da sem bila pa tokrat tudi jaz že kar lušno zmatrana.
Nov dan, nove dogodivščine z začetkom v Gambrinusu, kavarni s tradicijo od 1870. Espresso con pane in dolce. Tile Italijani z razlogom non stop opevajo svoj dolce vita! Cukra je na tone in slaščičarne na vsakih nekaj korakov.
Ob 11.30 sva imeli voden ogled Teatra Di San Carlo in tega sem se jaz najbolj veselila...no sva na koncu dogodek skoraj zamudili, ker je bilo nujno treba še z zobatko na vrh hriba pogledat razgled s ptičje prespektive pri gradu Castel Sant' Elmo....Nisva pa vedeli, da je ta grad na drugem koncu in je bilo treba še kar nekaj časa hodit do tja in sva seveda zamudili zobatko za nazaj, da bi na komot prišli v teater. Na koncu se nama je izšlo na sekunde. Sva se spustili v dir in zadihani dobesedno uleteli na predstavitev v angleškem jeziku. Vredno vsake sekunde in najinega tekaškega koraka in zadihane sape. Wauuuu. No, sem bi pa z veseljem šla na kak dober koncert, ambient je namreč res fantastičen. Vsa tista ogledala v stranskih ložah, ki so usmerjena v veličastno in res kraljevsko, kraljevo, da je publika videla kralja in se z aplavzom ravnala po njem. Bogato, ni kaj in vsekakor za videt.
Sledila je še pica L'Antica de Michele in dogodivščina čakanja, ki se je na koncu spreobrnilo v hitenje, ker nama je natakar iz sosednjega bara zamenjal številko in sva se na koncu iz čakajoče dvojice, spremenili v zamujajočo dvojico. Tu se na pico pač čaka. Ni važna ura, treba je počakat, ob enajstih dopoldan, ko jo odprejo, dveh popoldan ali pa ob devetih zvečer. Midve sva dobili številko in predviden čas za najino 69 je bil uro in pol. Po prvi pijački na sosednji ulici, kjer dejansko služijo s tem, da strežejo tiste, ki čakajo na pico, sva dobili od prijaznega natakarja številko 21 in kar naenkrat se nama je mudilo. Zunaj je namreč monitor, ki vrti številke in je treba slediti kdaj si na vrsti. Je šlo tako hitro, da sva prisopihali že skoraj prepozno, saj se je prikazala že 24.
Tole je res za doživet. Ta dan so stregli Margerito in Marinaro in to je bilo TO. Pice pečejo hitro, zato sva bili tudi postreženi hitro. Mateja je res zaljubljena v tale ambient in njihovo pico. Užitek jo je gledat, ko takole uživa.
Sledilo je še obvezno kafetkanje, sladoled in malo šopinga (res malo, ker sva imeli tokrat s sabo samo vsaka svoj mali nahrbtnik). No, da se ne pride iz prakse.
Tale mini izletek je že dal inspiracijo za naslednjo kombinacijo potovanja, ki jo morda izpeljeva naslednje leto. Hm, lahko pa že prej. Pri naju gre od ideje do izvedbe namreč zelo hitro in pravzaprav težko rečem, kaj vse naju kresne pa še vmes.