BOSANSKE DOGODIVŠČINE 1
KO WOMEN SPIRIT OSVOJI DUBAI
Nova runda pravljičnih 9 punc za Bali WOMEN SPIRIT - februar 2024,
je imela na programu tudi vmesni postanek z nočitvijo za doživetja in raziskovanje Dubaja. Začelo se je že na Brniku z mojim glasnim in navdušenim smehom ter konkretno gestikulacijo celega telesa, da mi je Mateja spet morala narahlo prišepnit, da sem preglasna. Je baje zgledalo, kot da bom osvobodila in zasedla letališče, ter ga označila za svoj teritorij.
Nadaljevalo se je z fensi šmensi Suzaninim kufrom, ki je bil sicer rozasto lep, težek pa tako, kot da na Bali poleg oblekic, tovori tudi kamne iz Savinje.
Ko smo se nabrale iz vseh vetrov, je naše glasno smejanje in gestikuliranje s celim telesom napolnilo celo letališko avlo. Se mi je že takoj na začetku zdelo, da so punce moja kategorija, še sploh Loti, ki je moje hopsanje vzela tudi za svoje. Kako je fino, ko se zmeniš brez besed. Samo spogledali sva se in sva šli. Hopsat namreč.
Kavica, čips na zalogo in špricanje s parfumi. Vedno isto. Včasih sicer zamenjam vrstni red. S parfumi se tu in tam našpricam celo dvakrat, če ima letalo slučajno zamudo. Se vmes, če je predolga za čakat, popolnoma razdišim. Moj protokol za letanje po zraku je pač nujno odišavljen. Tokrat je prva runda zdržala, saj smo bili na približno še kar točni. Če letiš na drugi konec sveta pol ure zamika niti ni veliko.
Letališče v Dubaju je ogromno. Je pravzaprav mesto v mestu. Vožnja z busom do izstopnega terminala je trajala skoraj pol ure. Tudi na prtljago je bilo potrebno počakat, uredit še papirologijo in končno smo se s taksiji lahko odpeljale do hotela, kjer so naša pričakovanja po novih pustolovščinah bolj ali manj vplivala na prespano ali pa tudi neprespano noč.
Saj veste, v takšnih primerih adrenalin dela nadure.
Zjutraj smo se zaradi razmagnetenih kartic še malo lovile po dvigalih in iskale prave hodnike v napačnih nadstropjih. Je bilo spet smeha in tako smo sproščene in nasmejane začele nov dan pod toplim Dubajskim soncem.
BURJ KHALIFA
je bil naš prvi visokoleteči cilj saj je to najvišji stolp na svetu s 153 (no, nekateri podatki navajajo celo številko 163)nadstropji in kar 828 metrov višine. V prevodu pomeni Stolp Kalifa in je bil zgrajen 2010.
Mislim, da smo vse razen Mateje in Suzane z roza kufrom (smo imeli namreč dve Suzani), ki sta to veličastno višino že doživeli, ostale odprtih ust in zamaknjenim vratom, saj je pogled navzgor proti vrhu pravo matranje vratnih vretenc.
Za dvigalo je bila potrebna potrpežljivost s čakanjem v koloni, ker je bil tale petek med domačini in turisti očitno zelo zanimiv dan za obiske med oblake. Ker dvigalo dobesedno leti proti vrhu, se mi je na trenutke zdelo, da se mogoče na koncu sploh ne ustavi. Sem imela oči na pecljih in zabita ušesa, da sem se drla še bolj kot po navadi. Tokrat Matejino šepetanje ni zaleglo, ker sem bila že čisto gluha in sem ji brala z ustnic, da sem spet preglasna. Sem hvala bogu potem le izenačila pritisk in se naštelala na te nore višinske metre ter malo zmanjšala svojo glasnost, da je Anica lahko končno spet dala roke s svojih ušes.
Mislim, da je bila med nami na razgledni ploščadi največkrat izgovorjena beseda: “Wauuuu!”
No, jaz sem dodala še sigurno kar nekaj presenečenih vzklikov, ki pa tukaj niso prišli tako do izraza, saj je tudi večina drugih obiskovalcev s svojimi glasnimi zvoki občudovanja prekrila moje. Tu sledi besedica dokler in tri pikice… Dokler se nisem spomnila, da bi bilo fino zapet tisto našo še iz vrtca: “Ko si srečen daj z dlanjo udari v dlan”. In smo pele in ploskale in dodale še Predinovo : “Sonček je in ti si skuštrana,.."
V smehu in seveda skuštrane smo na koncu požele še aplavz.
Je sledilo fotkanje v neskončnost. To so tisti začetni napadi, ko misliš, da bo konec sveta, če ne narediš vsaj sto fotk naenkrat.
Tako kot nas je lift hitro pripeljal gor, nas je hitro odpeljal tudi dol. Po teh “lift drajvih” je bila nujna pavza za kavico in nekaj sladkega. Meni je “cukr” padel do podplatov in ga je bilo treba dvignit na funkcionalno raven, vsaj do gležnjev.
DUBAI MALL - moderen in največji shopping center na svetu,
za katerega res rabiš kompas, da se ne izgubiš. To je naš City na kubik, če ne kar na dva. Mall-ov je v Dubaju cel kup. Eden ima tudi smučišče. Tale naš je imel ogromen akvarij z morskimi psi, skati, ribami vseh vrst in barv. Malo vmes med vsem tem morskim življem plavajo tudi potapljači in v zavarovani kletki še turisti avanturisti.
Naslednji naš izziv za potrpežljivost je bila potem še ena dolga kolona za taksi. Je bilo treba nujno malo naokoli in na plažo.
Moja taksi ekipa sta bili še Suzana z roza kufrom in Anita. S taksistom smo se nekako sporazumele do kam bi rade šle, s skupino iz drugega taksija pa kje se dobimo. Zanimivo kako je vsaka od nas imela svojo verzijo slišanega, zato se je izšlo seveda malo drugače kot smo planirale. Naš taksist nas je namreč pred hotelom Atlantis, kjer naj bi se počakale, v trdi angleščini izjavil:” I have no time. You take another taxi, I must go now.” In se je odpeljal.
Smo se v smehu spogledale, vzele drug taksi in pokazale vozniku na telefonu slikico kam. Naj bi imele krožno vožnjo, ampak ni šlo, ker smo naletele na nervoznega voznika, ki je trobil, se pogovarjal sam s sabo, “trajblal gas in bremzo” do konca in nas dostavil na približno in niti slučajno nič krožno, da bi si sproti pogledale še kakšno zanimivost. No, vseeno smo videle precej, da ne bo pomote. Je pa res tudi to, da smo na tej, na približno lokaciji naletele na cel kup hudih tipov v še bolj hudih avtomobilih divjih barv (lila in zelen porsche, rumen in rdeč lamborgini).
Smo se potem v isti ulici kmalu našle tudi s puncami iz drugega taksija v preverjeni indijski restavraciji, kjer so bile ene porcije very spicy, druge malo manj in tretje popolnoma no spicy, ki pa so v bistvu še vedno spicy.
PLAŽA JBR v Marina Dubai je kar klicala po sprehodu.
Čofotanje po morju, nebotičniki, hoteli, razigrani otroci in razigrane me v sončnem zahodu z občutkom brezskrbnosti in mivkastimi stopali. Ko veš, da si doživela prekrasen dan in te čaka še višek večera s svetlobnim spektaklom na Burj Khalifi ter vodometi sinje plave lagune, ki plešejo na francoske šansone.
Večerno tehtanje kufrov v hotelu je med nami zopet izzvalo cel rafal smeha. Vesele, da imamo let z največjim letalom na svetu in rezervirane tiste bolj “na komot” sedeže v drugem nadstropju, smo se odpeljale na letališče špricat s parfumi. Je bilo enkrat dovolj, ker je AIR 380 za Denpasar odletel ob udarcu na gong.
Začetek našega Balija je torej obetal veliko in še več, kajti po dnevu, ko smo prepletle našo žensko energijo v presto sestrske podpore, sem vedela, da bo tale naš skok na drugi konec sveta vsaki podaril točno to kar v tem danem trenutku potrebuje.
In dejansko je. Bilo je smeha in so tekle solze, smo hopsale in tudi bruhale, plesale in pele ter v globinah svojih duš ponovno našle sebe.
