SILVER CLASS
SANUR
in prekrasen ambient noro lepega eksotičnega vrta, v katerem so bile naše hiške z bazenom (tudi vila je bila vmes), je bil veliki finale našega novembrskega Balija, ki je počasi lezel v december. Naša ljuba, vedno nasmejana Vesna je bila v pričakovanju svojega rojstnega dne, čeprav se je na trenutke zdelo, da ga bolj kot ona, pričakujemo vse ostale.
Da bo tole svojo petdesetko praznovala kar precej drugače in to s potovanjem na Bali, se je odločila že v juniju. Z Matejo naju je poklicala in se prijavila ravno, ko sva se dali na off v eni izmed kavarnic sredi Rima, s kavo in čipsom.
Datum njenega rojstnega dneva na drugi december je bil na začetku v programu dan odhoda domov, dokler ni vmes posegla dobra vila in podaljšala naš Bali z odloženim letom še za en, v tem našem primeru zelo pomemben dan - dan za veselico.
Tako se nam je zgodil SILVER CLASS,
ki smo ga podarile Vesni in vsaka seveda tudi sebi, ker bi bilo pa res brez veze, da gre na tako super dogodivščino sama. Srečo je namreč treba deliti.
Mateja se je z vodjo našega hotela dogovorila, da ji za darilo naredijo gerlando iz svežih frangipanijev in pri zajtrku prinesejo torto.
PREDZADNJI DAN
Ampak, najprej je bilo treba doživet na polno še 1. december. Pred sabo smo imele še celo popoldne za raziskovanje Sanurja in večerno namakanje v bazenu, z jinggle bells iz zvočnikov v ozadju za boljše vzdušje. Res je hecno, ko ti letaš naokoli v kopalkah, zraven tebe pa natakarji v japonkah okrašujejo novoletno jelko.
Kako zelo včasih prav pride tudi prestavljen avionski let.
Jutro. Vesnin dan. Z Matejo sva na travi pred našo hiško naredili srce iz svežih frangipanijev, kamor smo dale vsa naša darila. Vesna je bila nastanjena v vili, zato smo jo pripeljale k nam z zaprtimi očmi. Ko jih je odprla, jo je zadela eksplozija čustev in vse hkrati smo jokale in se smejale z njo.
Naslednje presenečenje je bila torta pri zajtrku, pospremljena s happy birthday od vseh zaposlenih. Res lep trenutek, ki se nas je vseh dotaknil. Smo uživale v velikem veselju, ki ga je izžarevala naša slavljenka.
Ko smo ji povedale, da se njeno praznovanje nadaljuje z delavnico izdelovanja nakita, najprej sploh ni razumela kam gremo. Je bila res presenečena in od vsega lepega tako zelo ganjena, da je v nekem trenutku popolnoma obstala. In potem smo spet jokale in se smejale hkrati ter se fotografirale do onemoglosti.
Presenečenje je bilo tudi to, da nas je na delavnico izdelovanja nakita peljal naš odličen šofer-vodič iz Ubuda, od katerega smo se že poslovile.
Najprej smo se ustavile v eni od večjih prodajaln res krasnega nakita, kjer smo se nagledale ogrlic, uhanov, zapestnic, prstanov in brošk. Je vsem jasno, da ni ostalo samo pri gledanju. Nujno je bilo treba probat in seveda potem tudi kupit. Smo si dale duška in v podporo druga drugi zadovoljne in bogatejše za prstan, ogrlico ali zapestnico, vesele in čisto po žensko odfrlele iz prodajalne.
Se nas je tale ženska energija res fejst prijela. Oblekice, sarongi, mašnice in špange, obročki, nakit. Ko pogledam nazaj, nobena od nas verjetno ni veliko razmišljala, da bo treba že naslednji dan v bunde, kapo, rokavice, šal.
V domačem, tradicionalnem okolju, obkrožene z nasmejanimi domačini in srebrnim nakitom, so nam najprej srčno postregli z domačo specialiteto-palačinkami s kokosovim sladkorjem, kavo in domačim kokosovim napitkom. Nadaljevali so z obširno razlago kaj in kako bomo delale, pripravili so vse potrebno, me pa smo morale na list papirja narisati svojo kreacijo. Dodeljeni so nam bili pomočniki in začele smo z veliko entuzijazma, saj je pod njihovimi prsti izgledalo vse zelo enostavno.
PRSTANI VSEH MOGOČIH OBLIK
Jaz sem si zamislila prstan s srčki in znaki za neskončnost. Ko sem v roke prijela klešče za zvijanje res tanke srebrne žičke, se je zdelo, da moji srčki niti slučajno ne bodo podobni srčkom. Po nekaj neprepoznavnih oblikah, mi je le uspelo. Kako zelo sem se namatrala, da sem izoblikovala vse te srčke in znake za neskončnost. Sem si malo zakomplicirala vse skupaj.
Mi je hvala bogu potem eden od mojstrov te moje srčke malo popravil in ugotovila sva, da jih je kar za dva prstana. Juhej. Bom imel pa dva. Od viška glava ne boli. Sledili so še vsi ostali postopki. Najprej sem mogla te srčke skupaj zalepit na ravni podlagi, jih s kladivom sploščiti, in vse skupaj ovit okoli merilnika za velikost prstana. Moj junak za srebro, mi je prstan skupaj zvaril, jaz pa sem upravljala z varilnikom. Sem brusila, polirala in glancala tale moja dva prstana, kot da je to zadnje kar bom v življenju naredila, ampak na koncu sem kar vriskala, tako zelo sta mi bila všeč.
V bistvu smo bile noro navdušene vse. Vsaka po svoje si je namreč izdelala prstan, broško, obesek ali morda celo oboje. Tale silver class ali srebrna delavnica po naše, je bila res nekaj posebnega in edinstvenega.
Ker pa je bilo treba še na večerjo, smo se odpeljale v restavracijo, ki je postavljena na lesenih stebrih v vodi, med riževa polja. Smo sedele s pogledom na zelene poganjke riža, okoli nas so plavale ribe in hrana je bila seveda odlična. Ko je vse točno tako kot je prav in si že spet rečeš:" Več pa ni!"
In v tistem danem trenutku res ni bilo.
Kičasto krasen zaključek dneva, z zavedanjem, da smo s potovanjem obogatile svoja življenja in se dotaknile življenj vseh, ki smo jih imele na tej poti priložnost srečati in spoznati.
Vsaka od nas je bila del mozaika, ki ga je svojo prisotnostjo vse te dni ustvarjala in dopolnjevala v našo skupno kreacijo Bali by Women Spirit.
Ker je to moj zadnji prispevek iz naslova velike BALIJSKE DOGODIVŠČINE by WOMEN SPIRIT, lahko za konec zapišem, da sem hvaležna, ker sva imeli z Matejo priložnost sokreirati to naše skupno druženje, ki je na uresničenje čakalo skoraj tri leta. In nekaj od vas je potrpežljivo čakalo z nama.
HVALEŽNA DO ZVEZD
tudi zato, ker sva uspeli realizirati najine sanje, ki so z vami postale resničnost in verjamem, da so skozi najine sanje postale tudi uresničene sanje vseh vas, ki ste nama zaupale, rekle FAJK in šle z nama na to posebno in drugačno, po ženski meri narejeno pot.
