DAMANHUR

Jaz pa grem v Damanhur. Najin slogan.

Z Matejo potujeva že petič, pa vendar se počutim kot bi šla prvič. Pravzaprav je moje vznemirjenje danes večje, kajti natančno vem kam grem in čutim kako se moja duša že kar nekaj časa pripravlja na to pot. Čiščenje fizičnega telesa, odpiranje za tisto nekaj več, ki se te dotakne in narahlo oplazi kot dih šepetajočega vetra. Pripravljam se, da sprejmem vse kar mi bo ponujeno in položeno v naročje. Vsak dan znova skačem iz glave v srce in zopet nazaj. Srce mi šepeta, poje in tudi vriska....Damanhur. Glava govori naj počakam.

Bilo je v marcu 2018. Mateja je omenjala, da bi šla v Damanhur na praznovanje spomladanskega ekvinokcija, ki je bil hkrati tudi datum mojega rojstnega dne. Itak, da sem rekla FAJK in sva šli in to v vremenu, ki je bolj spominjal na zimski solsticij kot pa na praznovanje prihajajoče pomladi.

V dežju in snegu, sva se odpeljali proti Ljubljani na zborno mesto, kjer sva se zaviti vsaka v svojo dekico lepo ugnezdili na zadnjih sedežih avtobusa. Vse poti proti nekemu cilju na avtobusu so si bolj ali manj podobne. Nič posebnega in vznemirljivega se nama ni zgodilo. Do tam. DO TAM, kjer se čas naenkrat ustavi, do tam, kjer so ljudje resnično živi, do tam kjer si daleč od ponorelega sveta in tistega ponorelega dela sebe, ki te peha v rutino vsakdana in v pozabljanje svojega lastnega bistva. Do tam, kjer tvoje vprašanje zakaj, dobi celo kopico odgovorov zato in ne veš kaj bi z njimi, vsaj ne do takrat, ko počasi uvidiš ali občutiš kateremu zakaju ustreza točno tisti zato.

In začne se raziskovanje, potovanje, odkrivanje, zanikanje, smeh in solze. Čustev za vse dni nazaj, ko smo tlačili jezo, strah in pestovali žalost v poveličevanju svoje velike odrske vloge....biti žrtev, ki nam je tako rada blizu.

Zaupam, da nam je Življenje naklonjeno in nam podari vsakemu čisto svoje občutke, spoznanja, uvide. Zaupam, da se nas Življenje dotakne intimno, globoko, božajoče ali morda s srhljivim grmenjem in točo, da nas s klofuto spoznanja postavi zopet na pot. Našo pot.

Mojo, tvojo, njeno, njegovo, kajti vsak ima čisto svojo.

TEMPELJ ČLOVEŠTVA

Me vsakič znova očara, mi vzame dih. Nepredstavljivo in neopisljivo. Potrebno ga je doživeti v vsej svoji barvitosti, raznolikosti, veličastni mogočnosti in njegovi energiji. Začutila sem prisotnost vseobsegajoče energije, ki nas povezuje z Enostjo, ki nas povezuje z materjo Zemljo in očetom Vesoljem. Povezana z vedenjem in globoko ponižnostjo ter hvaležnostjo sem vstopila čisto potiho v svoj najglobji kotiček srca. Ni misli, ne prostora, sploh pa ne časa. Ta se kot po čudežu skoraj ustavi. Je vse in hkrati nič. Je vseobsegajoča praznina in ti dovoliš, da samo si, ujet v trenutek povezan z vsem kar je in kar ni, pa morda še bo ali pa ne. NIČ. Razodetje, odstiranje prvih tančic. Plast za plastjo se luščiš, plast za plastjo odmetavaš in končno dopustiš, da pade s tvojih ramen. Dovoliti si samo BITI. Tako enostavno in hkrati zelo težko. Neskončno veselje in radost je čutenje, ki me prežema, saj je z mano tokrat tudi Matjaž, moja dušna polovica. Čutim kako se povezana skozi leta povezujeva v celoto in hkrati ostajava vsak zase na dosegu roke drug drugemu.

SVETI GOZD

S svojo globoko tišino zdravi vsak kotiček moje duše in fizičnega telesa. In glasba rastlin, dreves preko bambooja je čista poezija. Misel, ki zapolnjuje mojo glavo je brezpogojna ljubezen. Tukaj jo občutim, hvaležna in globoko ganjena. Moje oči gledajo iz srca in se potapljajo v nežnem pogledu na vse tiste lepe obraze z iskrenim in čuječim, malo odmaknjenim pogledom moje trenutne Damanhurske družine. Hvaležna, da mi je bilo zaupano poslanstvo širiti visoke in etične ter moralne vrednote Damanhurja kot skupnosti in vseh, ki tukaj živijo in delajo v najvišje dobro Življenja.

SELFIČNA UMETNOST

Spirale, slike, vitraži, kipi, pranoselfica, barve, uhani, knjige, karte. Neverjetno koliko ur, koliko resnično predanih in natančnih gibov, povezanih v popolnost celote za skupni cilj. Nihče ni pomembnejši in vsi so enako potrebni, da nastane umetnina, ki jo občutiš in vidiš s srcem. Oči vseh damanhurcev so žive, iskrive, nasmejane in izžarevajo dušno odprtost. Čutiš sprejetost, občutiš pripadnost ter povezanost v vsem in z vsemi. Kar naenkrat ne potrebuješ več izgovorjenih besed. Hrup misli se umakne tišini in si dotik, objem, pogled, milost ter ritem življenjske energije.