LONDON
Zaprem oči in že mi v spomin pripleše moja hči Miša, ki mi vsa navdušena pripoveduje o potovanju v London, ki ga organizirajo učiteljice angleščine. V sedmem razredu je že ravno prav nacentrirana v svoj želim, zelooo želim, ne želim oziroma hočem ali nočem in nujno potrebujem. London je bil vsekakor en res ogromen želim ozirama zelo konkreten nujno potrebujem. Tudi ona že od nekdaj namreč obožuje vse kar je drugače in jabolko v tem primeru res ni padlo daleč od drevesa, zato sva bila z Matjažem takoj za. Ko danes pomislim na tiste čase pred sedemnajstimi leti, se nasmejim, saj se mi niti v najbolj fantazijskih sanjah ni sanjalo, da bo ta njena prva pot v to njeno sanjsko mesto, položila temelj za vse njene in hkrati tudi vse naše družinske nadaljne poti. Še posebno Pikine. Ji je Miša (starejša sestra pač), nezavedno tlakovala pot v prihodnost. Se je vračala v ta njen London vsako leto in v njenih gimnazijskih časih, smo seveda enkrat odpotovali tudi skupaj-družinsko. Raziskovanje mesta, obiski muzejev, sprehod skozi Hyde Park, uživancija na London Eye, ko
se ti mesto odpre iz ptičje perspektive, kulinarika celega sveta in še cel kup dogodivščin, še posebno pri vožnji s podzemno železnico, ko se suvereno in popolnoma prepričan, da obvladaš, odpelješ v kontra smer od željene.
Miša se po končani gimnaziji zelo na hitro (tudi tukaj je ostala »japka« zelo blizu drevesa), odloči, da ne gre študirat, da je brez veze, da ne ve kaj bi. Da ona bo šla pa za au pair v London. »Aja, za au pair??«, komentiram. Jo vprašam kako to misli, pa me takoj umiri naj ne skrbim, da bo vse sama uredila in da je to, TO. Sem mislila, da jo bo minilo, pa je ni. Že zelo kmalu po opravljeni maturi, je najavila, da išče v Londonu družino, ki živi v centru in, da septembra gre. Vse naprej, se je odvijalo z nadzvočno hitrostjo. Je našla družino, ki živi v centru Londona, dobila delo in šla s »kufrom«, ki je bil skoraj večji od nje, sama, v večmiljonsko mesto, k družini, ki jo je poznala samo preko neke agencije za au pair. Sva se z Matjažem spodbujala k pozitivnim mislim, drug drugega prepričevala, da bo vse ok, vmes kakšen dan sva seveda tudi podvomila in naju je skrbelo do neba in nazaj. Ker pa sva oba zelo dobro poznala svojo Mišo in sva videla njeno tisoč procentno odločenost, sva tudi midva na koncu soglasno sprejela, da je to, da gre, edino prav. Sem jokala kot dež. Vsi smo. V glavi sem si tiste dneve prej in potem naredila tisoč in en scenarij in na koncu seveda verjela, da je vse ok, da bo ok in z zaupanjem spustila svojo prvo mladičko, da z maksimalno razširjenimi perutkami ( pri osemnajstih je perje namreč še malo bolj puhasto) poleti iz gnezda.
Smo na računalnik namontirali skype ( ne vem ali je takrat bil skype, kamera pač, da smo se lahko videli v živo in ne samo po telefonu ). Bi bilo boljše ko se ne bi. Vsaj na začetku ne, ker je bila že drugi dan neprepoznavna, z zabuhlimi očmi, popolnoma objokana, totalno »v bedu« in v paniki, ker so jo že takoj, ko je prišla k njim, morali peljati k zdravniku, da je po nekaj dneh spregledala in družino, kjer bo ostala eno leto končno videla in ne samo slišala. Sem se cmerila tudi jaz seveda in kar nekaj dni predihavala, da sem »shendlala« tale začetni preselitveni stres. Jih je bilo še kar nekaj v tistem letu...Sem se res fajn nadihala. Še danes znam na ta račun »orng« zajet sapo. Konec septembra naju s Piko Matjaž preseneti s kartami za London :»Ajde! Gremo pogledat Mišo. Gremo pogledat kje živi. Bi rad spoznal družino in da vidim, če je z njo vse ok, če je družina ok.« Itak, da sem se spet jokala, tokrat od sreče.
Kakšno veselje nas je prežemalo, ko smo si padli v objem. V tistem začetnem času sem res veliko jokala. Še dobro, da se tega ne navadiš in postaneš odvisnik.
Suverena, pozitivna, nekako drugačna se zdi (se mi dozdeva, da je medtem dobila tiste močne peruti, ki ji še danes omogočajo dober vzlet in polet. So pa odlične seveda tudi za dober pristanek). Uživali smo v vsakem skupnem trenutku, se nasmejali in mi trije komaj sledili njenemu hitremu koraku, ko nas je »gnala« iz enega na drugi konec mesta. Se je vsak dan nabralo kar nekaj km. Bila je izvrstna vodička. Tudi na tubi se nismo več peljali v kontra smer. Spoznali smo družino, si pogledali kje stanuje in se po štirih dneh poslovili z zavedanjem, da je na dobri poti k svoji odraslosti. Najbolj zanimivo pri tem obisku Miše v Londonu je bilo to, da sva se z Matjažem nevedoč fotografirala pred Pikino bodočo univerzo ( to se nam je razkrilo seveda šele čez nekaj let, ko je v London odhajala tudi Pika in se tam odločila za študj).
Sinhroniciteta se nam je razodela že takrat, takoj na začetku, se je nadaljevala vsa ta leta in se v velikem slogu pokazala še na koncu, kot Pikin diplomski projekt. Prav neverjetno res.
Ko je v juniju naslednje leto Miša prihajala nazaj domov v Slovenijo, je dogodivščina enega »kufra« poletne garderobe njene selitve v London, prerasla na šest, pri selitvi iz Londona. Ker je bil Matjaž službeno v tujini, sva se s Piko projekta »Mišina selitev«, lotili pač kar sami. Z lahkoto bi ta dogodek poimenovala »selitev garderobe štirje letni časi«( čevlji, opanki, tekaški copati, škornji, plašči, jakne, jopice, oblekice, torbice, knjige, CD-ji,...skratka VSE in to pomeni res VSE). Za češnjo na torti, je imela točno takrat kraljica okroglo obletnico vladanja in točno takrat so se začele priprave na poletne olimpijske igre London 2012. Mislim, da v Londonu še nikoli ni bilo takšne gneče. Cel kup zaprtih cest, obvozov, zastojev, ogromno prometa, še več turistov, domačini, ki popivajo in praznujejo, ognjemeti, preleti letal. Skratka, kaos. Če pa omenim, da je vsak dan tudi deževalo ter pihalo in sem bila obuta v zimske škornje ter oblečena v zimsko jakno sredi junija, je jasno, da sem spet ponavljala dihanje in predihavala, kot da se pripravljam na veliki izziv super finala potopa na dah v arktičnem morju. Sem si rekla, da imam Londona dovolj za cel »lajf«, pa če nikoli več ne pridem. Nisem si mogla predstavljat, da bom nekaj let kasneje tam vsak mesec.
Ko se zaveš, da nič ne veš.
Odhod v jutranjih urah znervirane in neprespane mene s šestimi kovčki ( povdarek je na 6), v taxiju grande ( beri največji možen ), z Mišo v paniki, da bomo zamudile let in prestrašene Pike, proti Victoria coach station, kjer je bilo potrebno vse te kovčke preložit iz taxija v avtobus. Po koordiniranju kam, kako, pod katerim kotom ven oziroma noter s to prtljago in mojih rokah do tal, se z busom končno odpeljemo. Pri prvem obvozu in zastoju se še kar nekako držim, pri drugem pogledujem na uro, pri tretjem začnem »švicat«. Miša mi nabija, da bomo itak zamudile, jaz jo poskušam umirit, čeprav sem že sama tudi malo v paniki. Avtobus zamuja eno uro, ko končno prispemo na letališče Stansted. Je treba iz avtobusa vzet vseh šest kovčkov in se v res veliki »gužvi« z njimi prebiti do pravega »šalterja«, da naredimo check in. Ob pogledu na kolono pred nami in takoj nato na uro, mi je jasno, da bo šlo s časom res na tesno. Če se me je prej panika lotevala počasi, me sedaj grabi za vrat. Oddamo velike kovčke in se s tremi kabinskimi končno odpravimo proti carinski kontroli. Si je gospod carinik vzel zame ekstra čas, mi premetal kovček in našel deodorant, ki ni bil zapakiran v vrečko ( glede na to, kaj vse sem spakirala v šest kovčkov, je pravzaprav bilo to še najmanj kar sem zgrešila). Ampak ne najmanj za gospoda carinika, ki si zelo na počasi vzame še drugi kovček v podroben pregled ( sem nekako slutila, da bo podrobno premetan tudi tretji ).
Čas leti, Miša nori, ker ji je vedno bolj jasno, da bomo v tem tempu zamudile let. Se pregovarjam s carinikom, mu dopovedujem, da se nam res mudi, on pa zamahne z roko in mi reče : »I have time all day«. Rečem Miši in Piki, naj gresta sami na letalo, jaz pa kupim novo karto in pridem kasneje. Pika se mi obesi na roko in zajoče. Med ihtenjem mi reče, da me ne more pustit same, ker se bom sigurno izgubila ( verjetno me je kdaj prej slišala razlagat kako sem na faksu padla na izpitu iz orientacije ). Iz zvočnika se sliši: »Final call for Ljubljana!« Se derem Miši naj »laufa« naprej in naj prosi, da malo počakajo. Pika se me še vedno oklepa z vsemi štirimi. Meni se pa počasi že malo meša in cariniku rečem ( po mojem sem bila že kar precej glasna ), da bom »kufer« pač pustila kar tam in naj ga pregleduje cel teden, če hoče. Se me usmili ( verjetno ga je prepričal Pikin jok, mogoče malo tudi moja samozavest, da bom šla domov pač brez kufra) in naju spusti naprej. S Piko, ki se me drži kot klop, s tremi kosi prtljage prehitevam samo sebe in se mi zdi, da sem hitrejša od vetra. Piko vlečem za seboj in resnično sva hitri kot strela. Pri vstopu na letalo se najprej skregava z Mišo in potem se me loti taka migrena, da si obljubim, da je bilo tole pa res zadnjič. Ker tega pa meni ni treba. Trdno prepričana, da se tega ne grem več. Mhm. Še dobro, da ne vemo kaj nam prihodnost prinese. Sem kasneje zgodbo selitve ponovila še nekajkrat in ne samo v London, tudi v Londonu iz enega na drugi konec, kar pa je »štof« že za drugo poglavje.
ZAKAJ OBISKATI LONDON?
Ker te vsakič znova preseneti. Je vznemirljivo multikulturno mesto s svetovnimi znamenitostmi in resnično živahnim mestnim utripom.
London ima vsekakor posebno energijo in se nenehno spreminja. Je raj za vse, ki obožujejo »shoping«ali samo z užitkom opazujejo izložbe, ki so nekatere nore, druge lepe, tretje pa noro lepe. Oxford in Regent street sta resnično nakupovalna meka. Obiščeš lahko muzeje, galerije, Buckinghamsko palačo, nujen je seveda tudi pogled na znamenito Big Benovo uro.
Mesto si lahko pogledaš iz ptičje perspektive na London eye, se sprehodiš po Carnaby street, kjer so svetlobne inštalacije postavljene čez ulico res vredne ogleda. Morda pa si želiš s prijatelji narediti piknik v enem izmed 400 javnih zelenih in cvetočih parkov, obiskati Notting Hill z znamenito ulično tržnico na Portobello road, v pubu spiti pivo, se zapeljati z ladjico po Temzi ali smo posedeti s kavo ali čajem v eni izmed kavarn, ki so na vsakem koraku, skratka uživati v različnosti vsega, kar mesto ponuja in zgoraj našteto je res le majhen delček vsega.
