Jutro v Sorrentu in midve »štart perajt« za Amalfi coast. Čakava bus za Positano in upava, da bo tokrat vse štimalo. Karte sva v trafiki kupili že prejšnji večer, za vsak slučaj. Je bilo super, da sva jih, ker je bil kartomat na postaji v okvari, na busu pa jih niso prodajali.

No, tu pa se začne najina adrenalinska dogodivščina z majhnim avtobusom, kjer nas je kar nekaj potnikov stalo in nas je premetavalo kot vreče krompirja. Vsake toliko, ob kakšnem res intenzivnem »bremzanju« ali vožnji v 180 stopinjski ovinek, sem se enemu Kitajcu, ki je sedel za mano vsedla na kolena, dokler mi ni bilo že tako slabo, da sem se mu vsedla kar med noge na spodnjo stopničko (je namreč sedel zelo na široko in spal z odprtimi usti, torej »orng«, tako da me ni zaznal kot moteči faktor). Sem se zjutraj še nekaj »repenčila« zakaj na tako željeno destinacijo vozi tako malo avtobusov. Ko mi je šlo kasneje na bruhanje in me je že malo panika, ker nisem imela nobene vrečke, samo cekar in mali nahrbtik, mi je bilo popolnoma jasno zakaj. To »bremzanje«, umikanje, »rikverc« pri srečevanju z drugim avtobusom ali tovornjakom, popravljanje v ovinek, prehitevanje vesparjev v škarje...Noro. Po mojem imajo specialno avto šolo, ker za tole pa rabiš še ekstra dodatne ure, mogoče izpit celo za vse kategorije hkrati. Ampak, se splača. Vsak meter bi takoj še enkrat ponovila za ta dih jemajoči razgled.