NAPOLI in SORRENTO
Za Matejo težko pričakovani NAPOLI in njegova najstarejša pica, ki jo je Mateja čakala celih 19 let, se nama je zgodil po dobri uri udobne vožnje z »rdečko« v premium vagonu.
Napoli oz. Neapelj je energijsko definitivno veliko bolj divji od Rima. V letošnjem letu je še ekstra odštekan, saj je bil nogometni klub Napoli to sezono državni prvak. In ta obsedenost s »fuzbalom«, se kaže na vsakem koraku-dobesedno. Vsaka ulica je okrašena s trakovi v barvah Napolija. Modro bele zastave visijo z balkonov in oken, pobarvani so pločniki in stopnice, še celo cestni stebrički in zidarski oder. Maradona ti maha ali pije limonado na vsaki ulični stojnici, trgovini ali bistroju. Njegove poslikave so na garažah in stenah hiš, plakatih. Utrip ulic z Maradono poglej TUKAJ.
Obstaja celo pijača Sprizz Maradona, ki je seveda v modri barvi in jo je bilo treba sprobat. Nujno. Pri naju je res veliko stvari nujno nujnih.
Ta nekajurni postanek, (preden sva se s popolnoma drugačnim vlakom, ki bi ga lahko uvrstila v rubriko retro vlakov, odpeljali proti Sorentu), je bil res skrbno planiran za obisk zelo posebne picerije L'ANTICA PIZZERIA DA MICHELE, kjer so snemali tudi film Jej, moli, ljubi, z Julio Roberts v glavni vlogi. Sem prepričana, da smo ga vse punce videle vsaj enkrat, če ne celo dvakrat.
Mateja je v trenutku, ko sva pred meseci začeli razmišljati o izletu v Rim, vsakič znova omenjala, da je treba nujno tudi v Neapelj na pico. Itak mi ni bilo nič jasno. Da se bova peljali 300 km daleč samo zaradi pice, ki jo v Italiji dobiš na vsakem vogalu??? Mi je na veliko in na široko pripravila predavanje in povedala svojo zgodbo, zgodbo o najboljši pici na svetu, ki jo je tukaj jedla pred 19 leti.
Skratka gre za pravo neapeljsko pico, katero Združenje za avtentično neapeljsko pico kot tako, pravo pizzo Napoletana, priznava samo Margarito s paradižnikom, pravo mozzarelo buffalo in baziliko, ki je dobila ime po kraljici Margareti Savojski in zelo enostavno Marinaro s česnovim olivnim oljem , paradižnikom in baziliko ( ki so jo jedli ribiči v pristaniščih). Določena so tudi natančna in zelo stroga in rigorozna pravila za pripravo, ki jim rečejo Michelin za picerije. Pica mora biti spečena v krušni peči na drva, na točno določeni temperaturi 485 stopinj Celzija, peče se 60 do 90 sekund, testo je treba gnesti ročno, vzhajati pa mora od osem do štiriindvajset ur ur, premer pice ne sme presegati 35 cm, na sredini pa ne sme biti debelejša od treh milimetrov. Za tako pico se pelješ verjetno še dlje in ignoriraš tudi to, da sigurno ni gluten free. In sva se postavili v vrsto, da sva lahko čez 40 minut prišli na vrsto in si naročili to naj pico ever.
Mateja je bila vznemirjena kot majhna punčka pred goro neodprtih daril z rojstnodnevne zabave, kar lahko vidiš tudi TUKAJ.
Se je vznemirjenje prijelo tudi mene in sem »ziher«, da bo imel najin program v jeseni na programu tudi tole pico.
SORRENTO
Sorrento je mesto romantikov, ovekovečeno v mitih in prepevano v pesmih, mesto pesnikov in pisateljev, umetnikov. Tu je bil Homerjev Odisej očaran s čarobnimi glasovi Sirene in v pesmi Come back to Sorrento ga je opeval tudi legendarni Frank Sinatra.
V 19. stoletju je postal svetovno znano letovišče. Tu so se na lepi obali Neapeljskega zaliva zbrali predstavniki evropske visoke družbe in tudi danes je njegova privlačnost za elito zelo velika.
Naravne lepote pečin, hribov in dolin so v pokrajinah Sorrenta združene z umetnimi kmetijskimi krajinami. Terase so zasajene z vinogradi, oljkami in limonovci. Ogromne čudovite limone rastejo povsod v mestu in okolici. Lokalna klasična pijača "Limoncello" je znana po vsem svetu, limona pa velja za simbol mesta.
Sorrento, kamor sva se teh nekaj deset kilometrov vozili debelo uro in končno tudi pripeljali s tem vlakom iz »pamtiveka«, naju je presenetil z umirjenostjo, čistočo in tudi s ponovnimi bombastičnimi okrasitvami ulic v modro beli barvi njihovega očitno že skoraj po božje čaščenega kluba Napoli.
Ulice so polne barov, kavarn, restavracij - večina lokalov se nahaja na Via Corso. Njihova tradicionalna jed so njoki Sorrentina.
Večerni utrip mesta naju je očaral. Vse pa se vrti okoli limone : keramika, keksi, sladoled, poslikave, rutke, srajce, limončelo, lemon spritz. Skratka, mega XXL limone kamorkoli pogledaš.
Mesto je super izhodišče za obiske vseh krajev na Amalfijski obali, tudi za najin tako zelo opevani Positano in zaželjen Capri., katera imava v planu raziskati v naslednjih dneh.
Hotel je bil krasen, malo odmaknjen iz centra mesta nekaj sto metrov od klifov, panoramska cesta pa ponuja fantastične razglede na vse strani. Dejansko lahko rečem, da bi se tukaj lahko začele moje počitnice v slogu. »dolce vita« in popolnoma razumem umetnike, ki jih je Sorrento navdihnil s svojo očarljivostjo.
Po res kratkem oddihu, sva jo kar peš mahnili proti mestu in si dali duška z »windows šopingom«, uživali ob dobri hrani in kozarcu tudi dobrega vina, ter na poti proti hotelu lovili zadnji bus, ker se nama nazaj ni dalo peš. Očitno je bila tole s postajami neka skupna karma, ki se ponavlja že iz Rima, saj nama je šofer pozabil ustaviti na postaji St. Agnelo. Ko se nama je zazdelo, da smo pa le že malo predaleč iz mesta, sva posredovali z mahanjem in vpitjem, pa sva bili že malo prepozni. Gospod šofer je hladnokrvno zapeljal na prvo bencinsko črpalko, ustavil in rekel: »Here« (da se razumemo, v trdi angleščini s povdarkom na zadnjem r, se je slišalo hirrrr). Kao tukaj. In se veselo odpeljal naprej. Bi bilo stokrat boljše, če sploh ne bi šli na bus.
Je pa res, da se tudi smejali ne bi tako zelo kot sva, in to celo pot nazaj in morda bi demoklejev meč karme v zvezi z bus postajami še danes visel nad najinima glavama.
Večer se nama je prevesil v noč, ko sva pregledovali fotografije tega tako zelo opevanega in umetniškega mesta in hkrati razglabljali ter načrtovali najin program za jesenski potep v te tako lepe kraje Italije.
V zavedanju, da naju naslednji dan čakata še dva bisera Amalfijske obale, Amalfi in Positano, sva se kljub razgretim glavam prisilili v spanje.
