PROCIDA
Procida je še en barvit in zelo očarljiv otoček vulkanskega izvora, ki ga je zaradi svoje majhnosti, (manj kot 4 kvadratne kilometre), možno raziskati v enem dnevu.
Po slabi uri vožnje iz Neaplja, sva se z Matejo izkrcali na otoku v Marini di Procida na predzadnji dan najinega potovanja, da raziščeva ta, s turisti še ne preveč oblegan skriti zaklad. Otok je »ujet« med Neapelj na eni in otokom Ischio na drugi strani.
Na najvišji točki otoka je utrdba, ki jo trenutno renovirajo. In od tu se nama je razkril čudovit pogled na Marino Corricelo. Mislim, da sva tukaj s fotkanjem malo pretiravali. Ampak, bilo je res božansko lepo. Glede na videno, se ne čudim, da je otok služil tudi kot prizorišče filmov Nadarjeni gospod Ripley in Poštar (il Postino), na kar so naju opomnile oglasne table.
Ko sva se po končanem "foto šutingu" in "lutanju" po strmih ulicah "gore dole" spustili po stopnicah navzdol, sva v marini našli luštkan moder lokalček z odlično italijansko muziko, dobrimi prigrizki in "super truper" osvežilnimi pijačami. Sva se "sparkirali"s pogledom na morje in se predali tistemu ležernemu vzdušju, ko ni potreben nikakršen napor, nuja ali hitenje, skratka, ko te nič ali nihče ne preganja.
Po skoraj tednu dni doma, lahko mirne vesti rečem, da za takšne raziskovalne izlete kot jih delava midve, rabiš kondicijo. Mi je prav fajn, da me moja Hari in Emi (pasja otroka) "terata" vsak dan v hrib. Če hočem "okol letat" bom mogla "migat", ni druge. Pa vse punce, ki bodo z nama tudi. Če imajo vsi športniki pripravljalna obdobja na sezono, ne vem zakaj jih ne bi imele tudi vse me, ki gremo večkrat takole, malo po svoje.
In potem ugotoviš, da je tole letanje po svetu pravzaprav zelo koristno, ker si non stop v visoki pripravljenosti za naslednji "trip". Pa ne samo telo, tudi glava. Če bi mi še pred pol leta kdo rekel, da bom visela na računalniku cele noči in bom blogerka, pa da se bom mogla vse tole naučit, bi mu rekla, da je nor. Ni šans. Itak mi gre tehnika že od nekdaj na živce. Pa me Mateja prisili, da "guram" naprej. Ko že mislim da sem gotova (po kar nekaj popravkih), še vedno nekaj najde in popravljam do nezavesti. Ker vem, da ima glede tehničnih zadev, večinoma vedno prav. Ker "ipak" je ona po horoskopu devica perfekcionistka, jaz pa zasanjana in malo "razštelana" ribica. Se pa odlično prilagajam. V fleksibilnosti sem olimpijska prvakinja. In ko je treba in pri Mateji je skoraj vedno treba, grem pač do konca. Ni druge. Vmes me sicer prime, da bi se vrgla skozi okno, pa potem takoj pomislim, da me je škoda in sem na tem, da v steno vržem telefon ali pa računalnik. Da se umirim, s štetjem, vdihi in izdihi ne pridem niti do deset, ko sem že spet "nazaj not". In če verjamete ali ne...mi je postalo všeč.
Nimam sicer pojma kam me tole pelje, vem pa, da nekam sigurno me. Vem pa zato, ker mi je kljub "matranju" in izzivi s tehniko, fajn.
Da zaključim Procido in povem tole zgodbo RIMA Z AMALFIJSKO OBALO do konca.Sem vmes kar malo zašla. Takole me odnese in potem se moram "naštelat " nazaj, da se ne izgubim.
Ja. Evo me. Že nadaljujem.
Na tem otočku sva planirali tudi kopanje, zato sva se odpravili na eno od plaž, kjer sva se z užitkom vrgli v morje in se po dobri uri odpravili na glavno ulico
Via Roma, ki je tik za pristaniščem in je tudi dobro mesto za kosilo. Sva obsedeli v restavraciji kar nekaj časa, uživali v okusni hrani in prijetnem klepetu ob obveznem cappuccinu z veliko hvaležnostjo in zavedanjem, da nama je dano tisto nekaj več, kar bogati in širi najino obzorje.
V popoldanskih urah sva se s trajektom odpeljali nazaj v Neapelj, kjer sva se nastanili v veliki mestni hiši z ogromnimi, težkimi vrati v lepem svetlem stanovanju, blizu porta, železniške postaje in centra. Matejka, hvala! Res obvladaš.
Sva seveda zvečer naredili še en krog po ulicah modro belega večernega Napolija, z obveznim pokušanjem njihove slavne limonine torte in modrega Maradoninega spritza.
Ponovno pakiranje in ogled jutranjega mesta. Sva našli tudi tako opevan mali trg Diega Maradona (POGLEJ) z njegovim »svetiščem«. Na ulicah je pestro in glasno.
Končno, da mene, ki se tako rada derem in krilim z rokami nihče čudno ne gleda. Sem čisto njihova. Promet je filmski. Vsi "pipkajo", se derejo skozi odprta okna, nihče ni pripet s pasom, otroci sedijo na sredini med sprednjima sedežema, prehitevajo se v škarje, izsiljujejo prednost in jim kljub vsemu vse štima.
Za konec naju je lastnica stanovanja prijazno dostavila na železniško postajo, od koder sva se z »rdečko« odpeljali nazaj proti domu, notranje bogatejši za lepo izkušnjo ponovnega odkrivanja najinega sodelovanja, razumevanja, podpore in čutenja vseh lepot, ki sva jih na tej novi poti doživeli.
In kot pravijo najine karte: »Ključ je v balansu«. In midve ga druga z drugo vsekakor imava. Zato pa že imava tudi nove načrte - kam, kdaj, s kom in kako.
Juhej in gremo naprej.
