BOSANSKE PIRAMIDE
Pred sedmimi leti, sem se iz danes na jutri, torej zopet na »fajk » odločila, da moram tudi jaz nujno (NUJNO) v Bosno, da vidim in se na lastne oči prepričam kako je s temi piramidami in mega kroglami v Zavidovičih, o katerih sem poslušala in brala. Ker se ljudje neradi odločajo tako na hitro, kot se sama, sem se zato kar sama tudi prijavila in odpotovala z eno od agencij, ki je ponujala to mistično doživetje. Bil je čas poletnega solsticija, zato sem pričakovala skorajda razodetje, ki se mi bo tekom te duhovne poti razodelo. Duhovne apokalipse nisem doživela, se mi pa je že takoj na začetku zazdelo, da mi potovanje ne bo tako všeč, kot sem si v svoji bujni domišljiji predstavljala, da mi bo. Danes vem, da sem morala doživeti natanko to ponesrečeno potovanje, s točno to nervozno vodičko, ki me je kar nekajkrat spravila ob živce in na koncu ravno zaradi nje dobila uvid, da bom potovanje ponovila v popolnoma drugačni zasedbi in to verjetno kaj kmalu.
S tem ponovnim potovanjem v Bosno, pa se začne najina povezovalna skupna zgodba z Matejo. Danes mi je popolnoma jasno zakaj je moralo biti tako. Ker ima vsak zakaj svoj zato, ga ima tudi moj. S prijateljico Mojco se odločiva, da bo mesec maj ravno pravšnji za obisk piramid v Visokem, Sarajevske Baščaršije in vsega, kar je obetavni napovednik duhovnega potovanja v Bosno z Vesno Neferamis obljubljal. Jaz sem zopet nujno (beri NUJNO) potrebovala drugačno, izboljšano verzijo Bosne. Res pa je, da se mi niti sanjalo ni, da bo taooo zeloo izboljšala prvi vtis, da bom čez nekaj let jaz tista, ki bom organizirala pot tja.
Avtobus, vožnja in nič posebno posebnega, razen kave na eni od bencinskih črpalk se ni zgodilo. Do parka Zavidoviči, kjer so nas pričakali znani obrazi, med katerimi je bila tudi Mateja (z Matejo se sicer poznava že vrsto let, amapak saj veste...Življenje dela po svoje in te z nekom »butne« skupaj, ko najmanj pričakuješ). Z velikim namenom, seveda, ki pa ti v danem trenutku ni poznan. Po gozdni kopeli z megalitskimi kroglami, ki ti res vzamejo sapo ter Vesnini meditaciji, se nam je zgodil še obilen bosanski zajtrk, z muziko in petjem, za katerega je poskrbela naša nosečka Maja, ki je takrat praznovala svoj rojstni dan.
Idealen začetek velike BOSANSKE turneje.
Pot smo nadaljevali skupaj v pričakovanju nepričakovanega, z raziskovanjem vsega mističnega in drugačnega, kar Bosna ponuja. Vstop v tunele, njihova zračnost, ogromni megaliti, orbi, park Ravne, izčrpna razlaga starejšega domačina, tudi o njegovih lastnih doživetjih energij iz otroštva. je name naredilo močan vtis. Vsekakor sem vse doživljala drugače kot prvič. Bilo je sproščeno, lahkotno, občutki pa globji.
Piramida Sonca, na katero smo se povzpeli v tišini sami s seboj in s svojo notranjo naravnanostjo, nam je dala vsakemu čisto svoje občutke. Vesna je vsak pomembnejši trenutek naredila še bolj svečan in mistično je prihajalo v lahnih sapicah vetra, božajočih dežnih kapljah in pesmih, ki so segle naravnost v srce. Piramida Meseca z božanskim obilnim kosilom, Vesninimi runami in meditacijo, kjer smo zopet vsak zase doživljali svet okoli sebe, drug drugega in seveda sebe, je bila nekaj posebnega tudi zaradi poti na njen vrh, kajti vožnja po cesti, za katero težko rečem, da je cesta, je kot bi jahal bika na rodeu. Mi je bilo kar malo slabo.
Iliđa, izvir reke Bosne, Sarajevo in čarobna Baščaršija, so seveda čisto svoj, poseben del mozaika te poti. Ritual priprave in pitja njihove prave bosanske kave z ratlukom v eni njihovih kavarnic doda doživetju piko na i. Na poti proti domu, sem se brez razmišljanja (spet) prisedla k Mateji in ji rekla:
»Čuj, Mateja! Midve se morava nujno povezat! ». Me gleda začudeno in verjamem, da nima pojma kaj hočem. » No, mislim, » nadaljujem »Iz istega kraja sva, iste stvari naju zanimajo. Dajva se podružit in nekaj naredit. Ti boš bobnala, jaz bom imela energijske tehnike. Mogoče v jami, v Peklu.«
Iz njenega pogleda sem razbrala, da je mislila, da sem mogoče malce«zadeta«. Sem potem začela z obširno razlago kaj mislim, kako mislim in kje mislim. Nama je bilo v Ljubljani že kar malo žal, da je konec. Sva si pa obljubili, da se dobiva na kavi, predebatirava in se zmeniva za naprej. Nisva dolgo čakali. Obe ravno prav ognjeni, sva se hitro dogovorili za najino prvo skupno delavnico in jo poimenovali Energijske tehnike in šamanski boben, ki jo izvajava še danes. Rodila se je tudi ognjena ceremonija in še cel kup sodelovanj z najinimi dušnimi prijatelji. V Bosno sva se vsaka zase še nekajkrat vrnili. Začarala naju je, podobno, skoraj isto kot Damanhur. In ravno zato lanska Bosna ni bila na fajk. Bila je načrtovana, kajti v letu 2020, sva imeli dogovorjeno, pripravljeno in prodano potovanje ( 25 potnikov) v sodelovanju z agencijo, ki sva ga seveda zaradi takratne situacije v svetu morali odpovedati. Enako kot Bali.
Tako sva se oktobra 2022 veselo odpeljali iz Prebolda proti Banja Luki. Sledili so Zavidiviči 1, Zavidoviči 2, Sarajevo, Tuneli spasa, Visoko, park Ravne, piramida Zmaja, Iliđa, izvir reke Bosne, z gondolo na Trebevič, bob steza 84, Baščaršija, Travnik, Etno selo Čardaci, Jajce, Prebold. Malce sva obogatili program in dodali nekaj kamenčkov v mozaik. Matjažu doma spet vsa žareča zelo na glas razlagam (večinoma se že kar derem, ko sem navdušena) kako je bila ta najina tura resnično drugačna, nekaj posebnega. Me je vprašal: »Ali morda katera ni, posebna?« S povdarkom na posebna. Kakorkoli, na naslednjo turo v maju 2023 gre zraven. Bo videl kako bo šele ta posebna.
Štirje polni dnevi, ko sva načrtovali in uživali v vsaki sekundi. Sva šli po znak, uvid, občutek ali sva fajk pripraviti VIP potovanje v Bosno. Sva dobili trojni da
in se vrgli v priprave. Rezultat je pripravljeno VIP potovanje v maju za 12 potnikov z dvema VIP kombijema. Do podrobnosti. Mateja to res zna. Perfekcija je njena vrlina, moja malo manj. Imam pa malo več norosti in skupaj sva odličen par. Z veseljem bova seveda pripravili še jesensko ponovitev Bosanska tura 2023. Kako sva spoznali bioenergetika Dolfa, Šerifa in doživeli piramido Zmaja ter si ob pitju kahve prižgali še Drino, vam razložim v nadaljevanju...
Sva cel dan v Visokem težili z meditacijo. Trikrat sva na blagajni pri vstopu v tunele vprašali kako je z meditacijo v zeleni piramidi in trikrat nisva nič oprijemljivega izvedeli. Po obisku tunelov z lokalno vodičko, sva posedeli ob bosanski kavi na čudoviti sončni razgledni točki, ki je ponujala pogled na park Ravne. Sva srečali tudi Semirja Osmanagiča in se veselo z njim slikali ter spregovorili nekaj besed. Mateja potem predlaga, da se sprehodiva med stojnicami in jaz se spomnim, da potrebujem prave bosanske »zokne«. Sva se ustavili že kar pri prvem »štantu«, kjer naju je prijazno s širokim nasmehom ogovoril domačin in meni takoj prodal kar dva para volnenih nogavic, gamaše, minerale in še cel kup stvari. No, tudi Mateja je veselo metala v vrečko. Sva imeli kar konkreten »shopping«.
Ko že skoraj odhajava, nama reče : »Ej, Slovenke. Danas če doći kod mene na piramidu Zmaja jedna grupa iz Slovenije i čemo imati jednu meditaciju. Hočete i vi kod mene?« Seveda sva bili v en glas takoj za. Sinhroniciteta! Ko nekaj zelo odločno iščeš, iskano hkrati išče tebe. V tem primeru je meditacija našla naju.
Sva takoj tudi razumeli zakaj se prej nikakor nisva mogli dobiti z gospo iz zelene piramide. Nama pove, da je Šerif in da naju bo s svojim avtom čakal na začetku parkirišča ob 15.45. Se še enkrat sprehodiva skozi park, si privoščiva knajpovo kopel za stopala, posediva v travi in se 15.45 pojaviva na dogovorjenem mestu. Vmes sva se seveda kar nekajkrat vprašali ali bo Šerif res tam? In je bil. Nama maha in trobi iz svojega golfa, midve stopiva v hitrem tempu do najinega avta in že se peljemo proti piramidi Zmaja, ki je do takrat še nisva obiskali, ker je zemljišče v privatni lasti, zato sva bili Šerifovega povabila še toliko bolj veseli. Celo pot sva se smejali in bili tisoč procentno prepričani v podporo vesolja. Ko prispemo na vrh Zmaja, sva očarani. Idilična lokacija. Hribček s čudovitim razgledom na jesensko obarvane gozdove in dolino, hiške kot iz pravljice, viseče mreže napete med drevesi, mir in tišina, ki poboža ušesa. Šerif naju postreže s sokom in jaz modrujem, da sva tukaj z razlogom :
» Bog ve koga morava midve danes tukaj spoznati oziroma srečati?« Ni bilo dolgo, ko se pripeljeta kombi in osebni avto. Se predstavimo in izveva, da so se tudi
oni med seboj »pokonektali« kao naključno ( ko pa vemo, da vse na ključ je ). In tako spoznava bioenergetika Dolfa, ki nama razloži kako zelo močne so točke na tej
piramidi in kako zelo energijsko pretočen je Šerif.
Se v tišini povzpnemo na vrh hriba, kjer je postavljena spirala iz kamnov, okrog pa klopice, kamor smo se na povabilo Šerifa posedli. Šerif nam pove protokol za vstopanje v ritualne kroge, ki je za ženske drugačen kot za moške. V zraku je bilo čutiti nekaj posebnega. Bilo je vznemirljivo gledati kako spoštljivo je vsak
korak za korakom stopal do sredinskega kamna, kjer ga je čakal Šerif. V tišini, da si lahko slišal svoj lasten dih, se je odvijala meditacija, ki je bila resnično nekaj posebnega. Bilo je globoko, bilo je onkraj. Ko je sprememba med potovanjem k sebi tako očitna, da se zdi skoraj nemogoča. Bilo je kot, da nevidna sila gladi gube na obrazu, še posebno ženskam. Bila sem resnično presunjena ob tako očitnem vplivu od znotraj navzven, od energije na materijo.
Mateja gre pred mano. Se ji na zunaj vidi kako se ji dogaja na znotraj. Se na koncu s Šerifom objemata in si govorita srce na srce. Mateja žari in sploh noče stran. Sem potem razumela zakaj. So že skozi proces skoraj vsi, razen mene in Dolfa. Me prešine, da se moram sezuti. Sezujem pohodne čevlje in se bosa odpravim v ritualni krog z namero odpuščanja in spuščanja, ter predaje vsemu kar mi je namenjeno. Bilo je kot, da me tresejo rahli sunki elektrike. Mi trepetajo roke in klecajo kolena. Sem
popolnoma povezana s seboj in odprta za pretok iz zemlje skozi stopala navzgor in skozi glavo iz vesolja navzdol. Občutek blaženosti in hvaležnosti je tako močan, da zajočem. Ostanem brez besed v tišini s Šerifom v objemu in on šepeta :«Srce na srce.« Tudi jaz nisem hotela stran. Ko se odpravljamo proti avtomobilom, nama Dolf pove, da je najin avto parkiran na še močnejši točki, kot je na vrhu hriba v ritualnem krogu. Mateja v smehu odmakne avto in komentira, da je vse z namenom. Da nama morda pa še kako prav pride, da se tudi avto energijsko »nafila« ( in nama res je, že naslednji dan, ko naju je iz stranske ulice izsilil tovornjak ).
Po intuitivnem vrstnem redu se vsi še enkrat priklopimo na vir, kjer je bil prej parkiran Matejin avto. Bilo je popolnoma drugače. Če sem na vrhu jokala, sem se spodaj smejala. Bilo je neverjetno osvobajajoče. Ko v navalu svojega navdušenja omenim najina potovanja v Damanhur v Italiji, mi reče gospa v prekmurskem narečju:« A vidve sta tisti Stanka in Mateja iz Damanhurja. Marija iz Murske je bila z vama. Kako zelo je še vedno navdušena nad tem Damanhurjem. Vaju pa sploh ne more pozabit.«
In smo se slikali za našo Marijo iz Murske, ki nama je na najinem prvem potovanju v Damanhur s svojo lepo energijo in neomajno voljo ( Marija je namreč zelo težko hodila in si pri hoji pomagala z berglami )polepšala potovanje. In samo zaradi nje smo lahko v svetem gozdu naredili fotografijo ( fotografiranje je tam namreč strogo prepovedano ), in vsi smo skupaj jokali. Neopisljiva radost nas je prežemala takat. Podobno kot na Zmaju. Naključje? Ali: na ključ je? Kako majhen je res ta svet. Vsi smo povezani v nevidno celoto.
Pred odhodom Dolf nekaj na veliko razlaga Mateji in po mimiki vidim, da ji ni všeč kar ji govori. Na koncu sta se pa vseeno oba smejala. Ko se že v trdi temi poslavljamo, se objemamo in si obljubimo, da se vidimo naslednje popoldne.
Midve naslednji dan z gondolo skočiva na Trebevič, se sprehodiva po zapuščeni bob stezi, si vzameva čas za gurmanske užitke pravega bosanskega zajtrka, baklavo in kavo na Baščaršiji, ter samo sva, tam sredi vrveža jesenskega sončnega nedeljskega dopoldneva. Na popoldan še enkrat obiščeva tunele, tokrat brez vodičke in se vmes sprašujeva ali bova šli še enkrat na Zmaja. Se nenako ne moreva povezati z Dolfom, Mateja okleva in se po premisleku in enem pivu (00), odpraviva na avtocesto proti Etno Selu Čardaci. Na poti si rečeva, da je že tako prav, ko naju Dolf pokliče tik pred izvozom za Visoko. V trenutku na fajk se odločiva, zavijeva z avtoceste in že se peljeva proti piramidi Zmaja v smeri Visoko, kjer se dobimo zopet vsi na kupu in nas veselo nasmejan pričakuje Šerif.
Se sprehodimo skozi gozd, meditiramo na novih, še močnejših točkah in se po nekaj urah resnično posebnega druženja dogovorimo, da se vsekakor še srečamo.
Midve sva takrat že vedeli, da bo to ena od lokacij, kamor bova peljali svojo skupino. Tudi z Dolfom si izmenjamo številke...za vsak slučaj. Se kasneje izkaže, da je srečanje z njim pripomoglo k Matejini odločitvi, da se končno odloči, skoči in realizira svoje sanje, kar POTOVANJA ZATE vsekakor so ( vsi, ki bodo potovali z njo pa bodo lahko uresničili svojo sanjsko pot ). Na poti v Etno Selo Čardaci, sva se ustavili še na »kahvi« ( kava po naše ), kjer ti postrežejo zraven še cigareto. Nostalgično Drino poznamo vsi, ki smo se rodili v Jugoslaviji. Sva jo seveda obredno prižgali in se zraven do solz nasmejali. Meni je tole z Drino lepo šlo, ker si tu pa tam prižgem, ne sicer Drine, kaj bolj damskega, Mateja pa je imela malo težav. Še dobro, da ti zraven pustijo celo škatlico vžigalic. Mateja jih je namreč kurila kot nora. Bolj je vlekla,
manj je gorelo. In potem se je bilo seveda treba slikat in je vmes Matejina Drina kar nekajkrat ugasnila. Jaz že malo »zapuhana«, ker nisem vajena teže Drininega nikotina in katrana, sem prižgala še Matejino, da sva se končno lahko poslikali. Nasmejani sva začrtali pot proti Jajcu in od tam v Etno Selo Čardaci, kjer sva zadnjo noč tudi prenočili. Seveda sva vedeli, da potovanje v Bosno še bo. Verjetno tudi več kot eno. Da bo drugačno. Da bo po najino. Sva se sproti na poti domov zažigali z idejami, ki so bile dobre, nore, fantastične in odštekane. Od najine Bosne sva izbrali najboljše. Presedeli skupaj precej ur, prevetrili možgane in sestavili super program (več na POTOVANJA ZATE ), ki ponuja posebno in zelo drugačno potovalno dogodivščino v Bosno.
