MADEIRA, OTOK VEČNE POMLADI
Najin skupni prijatelj Tadej, naju je že pred leti totalno navdušil nad vedno zeleno Madeiro. Vsakič, ko smo skupaj vandrali in raziskovali skrivnostni Damanhur (z nama je bil namreč kot turistični vodič), je toliko govoril in tako zelo je bil navdušen, da sva jo takoj dali, na najino »must to do listo«.
Zamislili sva si jo za letošnje poletje, pa je posegla vmes višja sila in preložila potovanje na oktober. Se je izkazalo, da je v tem času, manj turistov in ravno prav toplo, idealnih 22 zjutraj in od 25 do 27 čez dan, tako, da sva podaljšali najino poletno sezono kratkih rokavov in je Mateja lahko celo dvakrat oblekla oblekico. No, priznam, jaz sem imela veliko več robe za mrzlo in mi doma niti na kraj pameti ni prišlo, da bi vrgla v kufer tudi kak kos za promenado.
Mateja je zopet naštudirala vse, od hotelov, trekingov, najema avta, kaj videt, kam na kavo ali rum, katero sadje samo probat in katero nujno kupit. Jaz sem vozila najino toyoto, ki je imela definitivno premalo moči za vse najine podvige in sem nekajkrat res fejst, to pomeni do konca, tiščala na gas, da sva sfurali v kak res nor klanec. Madeira jih ima namreč neskončno. Sami klanci in tuneli. Navigacija je v vsakem tunelu dala vedet, da nima signala, zato sva se kar nekajkrat v krožišču, takoj po tunelu zapeljali tudi do dvakrat naokrog, da je Lojzka v navigaciji preračunala : »Iz krožišča zapeljite na drugem izvozu!«
No, ni bil vedno drugi. Včasih je bil tudi četrti, tretji ali prvi. Se je pa tudi zmotila in sva na naslednjem obračali nazaj. Mateja je rekla, da verjetno ni posodobljena, ali pa so bili dejansko res krivi tuneli. Sva se pa kar nekajkrat nasmejali na ta račun .
MADEIRA
je cela fascinantna. Na vsakem koraku te zaobjame druga kombinacija morske modrine, belih penečih se valov, bujnega zelenja in svežine, ki jo ponujajo neverjetne levade (stari akvadukti) in svežina višinskega zraka. Vsekakor je mene res zelo fasciniralo tudi letališče, ki stoji na mega stebrih, spodaj pod stezo pa je speljana cesta za avtomobilski promet. Poimenovano je po Cristianu Ronaldu in velja za eno najbolj nevarnih letališč na svetu zaradi svoje lege in svoje spektakularne gradnje vzletno-pristajalne steze. Piloti morajo opraviti dodatno usposabljanje za pristanek na letališču. Hvala bogu, da sem gledala posnetke pristankov v vetrovnem vremenu kasneje, ko sem bila že doma. Sva namreč doživeli tja grede točno takega. Zaradi premočnega vetra namreč v prvem poskusu pristanek ni bil možen in smo se vrnili nazaj na Portugalsko v Port. Vožnja nazaj čez Atlantik je trajala dodatno uro in pol. Ko so se glavni akterji v pilotski kabini zamenjali in so dotočili gorivo, smo šli ponovit vajo še drugič, z novim pilotom, ker naj bi veter malo pojenjal. Je pa res, da smo doživeli prekrasen sončni zahod, ki ga drugače ne bi. Vmes je na avionu zmanjkalo hrane in vode, saj se je naše letanje kar za dvakrat podaljšalo in smo leteli namesto štiri ure, dolgih osem ur. Pilot se nam je pogumno oglašal iz kabine in nam sproti javljal, da je veter dejansko res popustil. Še danes ne vem, ali je prepričeval sebe, ali je miril nas. Mene je sicer kar prepričal in sem se umirila ter komaj čakala, da končno pristanemo, saj sva z Matejo štartali že ob treh zjutraj, ker je edini direktni let za Madeiro iz Milana. Do Milana pa je iz naših koncev tudi pet ur. Skratka, sem bila mirna dokler….dokler se ni začelo premetavanje. To res ni bila čisto običajna turbolenca. Teh sem vajena, saj sem res kar veliko v luftu. To je bila megastična turbulenca, ki te hočeš, nočeš natera v rahlo paniko. Nas je nosilo kot da smo iz papirja. Finale pristajanja pa smo doživeli, ko je pilot na hitro spustil letalo z višine proti tlom in je bilo kot da smo na prostem padu v Gardalandu. Se nas je kar slišalo in na koncu smo vsi ploskali od navdušenja, da je ratalo.
To je zakon privlačnosti, vam povem. Ko tako intenzivno iščeš dogodivščine kot to delava midve z Matejo, te dogodivščine kar same poiščejo.
Nisva šli daleč. Indijska restavracija je bila dejansko za vogalom najinega butičnega https://hotelcaju.com/.
Ta večer je bil pa tudi edini, da sem zaspala kot top, vsakič znova me namreč na potovanjih adrenalin drži budno vsaj pol noči. Tokrat sem bila očitno res fejst zmatrana.
V nedeljskem jutru naju je presenetila tema, ki je vztrajala skoraj do osme ure, midve pa spočiti in naspidirani ter v nizkem štartu, da najdeva vse kar Funchal, glavno mesto ponuja, že ob pol sedmih. Sva morali počakat do osmih najprej na zajtrk in seveda potem še na sonce.
FUNCHAL je moderno mesto, ki veliko pozornost posveča svoji tradiciji z ohranjenimi cerkvami, muzeji in regionalno znanimi vini. To je mesto za ogled katedrale stare več kot 500 let in prijeten sprehod skozi pristanišče ter kolonialne ulice, kjer so mnoga pročelja hiš obarvana z belomodrimi keramičnimi ploščicami-azulejos. Zanimivi so tudi pločniki, saj so vsi tlakovani v črno belem mozaiku. Funchal se pahljačasto dviguje od obale do hladnejših leg. Dejansko leži v naravnem gledališču.
Najprej sva se zagnali proti tržnici Mercados dos Lavadores, ki pa je žal ob nedeljah zaprta. Sva v trenutku spremenili koordinate in se z gondolo povzpeli nad mesto na ogled Monte Palace Madeira-Tropical garden, ki naju je očaral in vsakih nekaj metrov spomnil na rastje najinega tako ljubega Balija. Z drugo gondola sva se nato spustili malo nižje še na ogled slovečega Botaničnega vrta z ogromnimi kaktusi in res nekaterim nenavadnim rastlinjem in osupljivo lepim razgledom na mesto. Kraljice med rožami pa so zame vsekakor strelicije, ki rastejo vsepovsod.
Za zaključek potepanja po vrtovih, sva si zamislili tradicionalen spust po strmih ulicah s pletenimi sanmi, ki ga ta dan žal nisva doživeli. Domingo-fechado (nedelja-zaprto).
Popoldan so nama pripeljali najino Toyoto in treba jo je bilo prakirat v garaži nekega drugega hotela. Dogodivščina je bila seveda na vidiku z vožnjo po enosmernih, res ozkih ulicah, od katerih jih je cel kup res kar precej strmih. Da ni avtomatik, se sigurno ne bi vozila tako samozavestno. Po mojem bi v vseh teh klancih skurla sklopko.
Sva pa na večer zato našli izredno slikovit stari del mesta, kjer so v želji ponovne oživitve vsa vrata, ki vodijo v stanovanja, galerije in restavracije prepustili umetnikom in njihovi domišljiji. Nastala je pisana galerija na prostem, ki naju je posrkala vase. Nujno je bilo treba seveda degustirat njihovo tradicionalno pijačo Poncha (kako pripraviš poncho, si poglej v kratkem videu) limone, vode, sladkornega trsa in ruma. Tudi v Madeira Rum House sva zavili, da poskusiva ta njihov tako zelo opevan rum.
Je bilo tako lušno, da sva poplesavali na poti nazaj, saj je bila ulica res živahna, polna turistov in dobre muzike.
Nov dan je kar klical po novih avanturah. Najprej je bil na vrsti treking na Ponta de São Lourenço (Rt Svetega Lovrenca-poglej kratek video), ki leži na skrajnem vzhodu otoka. Pot naju je vodila visoko nad razpenjenimi valovi modrega oceana. Barvni klifi, veter, dež, sonce, krasni razgledi in modrina oceana kamorkoli pogledaš, so naju spremljali od začetka do konca. Sva se non stop preoblačili. Ko je sonce zašvicaš, ko popiha te zebe, ko dežuje si mokra. Cote gor, cote dol. Kljub vsemu, je bil tale treking v kompletu z vsem meni čista uživancija. Santana in ogled njihovih tradicionalnih s slamo kritih pisanih hišic v obliki črke A, simbolu Madeire, je bil najin naslednji cilj. Ker sem bila jaz spet lačna (na potovanjih sem kar naprej lačna), sem najprej nujno potrebovala dozo arašidov in čipsa, za povrh pa še energijsko ploščico, da sem sploh lahko šla za volan. Na tak način odbijem prvi bližajoči napad tečnobe. Ko sem lačna sem tudi jaz drugačna. V takih primerih je zaloga šrota nujno potrebna. Na potovanjih se hitro učiš in naučiš.
Popoldan sva si privoščili kavico in čokoladke v res lepem Reid's Palace hotelu, kjer sva uživali v crkljanju najinih brbončic, čeprav kava ni niti k najinih kapučinov v Italiji. Sta bila pa postrežba in razgled za 10. In to tudi šteje.
Torkovo jutro sva končno preživeli na tržnici (poglej kratek video), ob degustiranju ekstra posebnega eksotičnega super sadja, s super cenami. Za ananasovo banano še nikoli nisem slišala, pa za anono tudi ne. Sva morali sproti še na “šnel kurz”, da sva znali vse to kasneje tudi olupit in jest. Mateja je imela ta dan s seboj res tavelike učke. Sva tam pustili celo premoženje. No, fotke so pa ratale in pisane so tudi.
Naslednji podvig je bila selitev v ribiško vasico Camara de Lobos, kjer sem najprej opazila starejše moške v igri kart. Se ribiči tradicionalno po ribičiji vsedejo in odigrajo par partij.
Med svojim bivanjem na otoku je v vas rad zahajal Winston Churchill, ki je z bližnje terase slikal zaliv in okolico. Najprej se je bilo treba z Winstonom pofotkat, šele potem je bil na vrsti hotel. Je bil takoj za ovinkom Fishermanvilage. In potem v hotelu naletiš še na fotke od Hemingwaja in veš, da si na pravem mestu. Winston, Ernest in midve. Moj komentar je bil v trenutku, da več pa ni.
Naslednji postanek sva imeli na rtu Cabo Girao, ki s 580 m višine predstavlja drugi najvišji klif na svetu. Zanimiv je občutek, ko tako visoko nad morjem hodiš po stekleni površini (sky walk). Mene je bilo kar malo strah. Preko prelaza Paul da Serra sva se zapeljali na severno stran otoka. Pokrajina je zelo slikovita in se spreminja z vsakim ovinkom. Na vrhu prelaza naju je presenetila največja ravnina na otoku. Juhuuuu, sva se peljali ko sneta sekira. Končno, da mi ni treba do konca na gas tiščat. Spust na drugo polovico otoka je speljan preko številnih vasi, kjer se še vedno ukvarjajo s kmetijstvom. Pantaže banan so res vsepovsod. Postanek v obmorskem kraju Porto Moniz, je bil zame spet ekstra doživetje, saj sem se naravnih bazenov v vulkanski pečini razveselila kot majhen otrok, ko prvič vidi morje. Mateja je rekla, da se ji ne da, da me bo pa fotkala. In sva bili zmenjeni. Jaz plavam in čofotam, ona poskrbi za foto material. Da bo ja vse v evidenci. Ustavili sva se tudi v ribiškem središču Sao Vicente s slikovitim turnom na vrhu hriba.
V sredo so bile na vrsti Levade 25 Fontes (25 izvirov vode) in čarobna drevesa Posto florestal do Fanal ( link do kratkega videa čarobnega gozda).
Levada je sistem namakalnih kanalov, s katerimi so včasih dovajali vodo z bolj namočenih na sušna področja otoka. Na začetku so namakali samo polja sladkornega trsa. Domačini so sladkorni trs imenovali “belo zlato”. Danes z levadami namakajo vsa polja. Skupna dolžina kanalov je 2.500 km. Izdelani so v najbolj nemogočih stenah ter na najlepših in slikovitih predelih otoka. Tako so ob kanalih že zelo kmalu začeli urejati pohodne poti, ki so manj ali bolj naporne. Nekatere so speljane celo skozi številne predore in zato zahtevajo posebno opremo
Midve sva izbrali pot po Levadi 6, ki naju je vodila do slikovitega slapa, po urejeni poti in tudi veliko stopnicah. Sem strokovno ugotovila, da rabiš za te stopnice zdrava kolena. Mateja je bila v devetih nebesih, mene pa tale sprehod ni preveč prevzel. Se mi je moja hosta z jesenskim pridihom danes zdela lepša. Še dobro, da smo različni in so nam všeč različne stvari.
Saj poznate tisto:”Vsake oči imajo svojega malarja.
Popolnoma druga zgodba je bil zame Posto florestal, ki je preprosto čudovit s svojim čarobnim pridihom. Ohranjena drevesa lovorikovca so izjemna kulisa gozda, ki je nekdaj poraščal širši sredozemski prostor, danes pa so te zaplate tisočletne priče posebnega ekosistema na otoku.
Mateja si je za spremembo tokrat želela, da bi deževalo in da bi meglice drevesom dale privid še večje mistike, kot pa so bila videti v jasnem in sončnem dnevu.
Sva doživeli še en dih jemajoči razgled.. Zame so bila ta vilinska drevesa tisto nekaj več, ko se te dotakne milost in občutiš, da si del neke večje vsemogočne celote. (res poglejte zgornji video, da boste razumeli o čem pišem). Me je spreletelo, da nujno potrebujem pristni konekt z zemljo, zato sem se sezula in splezala na drevo, se dotikala debel in popolnoma umirila um. Je bil to zen? Ne vem. Vem pa, da je bilo božansko zaspati na tleh in samo biti tam v tišini. No, jo je kasneje prekinil en dron, ki naju je hitro nacentriral nazaj, v real life, zato sva se odpeljali proti najini ribiški vasici nekaj pojest. Ne rabim več pisat, da sem bila spet lačna. Mateja pravi, da je na potovanjih z mano potem tudi ona lačna, čeprav v bistvu ni. To sicer ne razumem, ker jaz sem lačna ali pa nisem lačna. Razlika je lahko samo še v igri besed, malo ali bolj lačna oziroma zelo lačna.
Sva si naročili eno tipično portugalsko jed, mix na žlico CATAPLANA. Sva se nabasali na čez, ker bi bil greh karkoli pustit.
Za četrtek sva si zamislili dvig iz 0 na 1800 in takoj nato spet spust na 0, na eno od plaž v bližini.
Po zelo široki in urejeni cesti speljani skozi bujen gozd sva se vedno bolj vzpenjali in jaz sem spet vedno bolj tiščala na gas. Že itak ni šlo nikamor, ko sva nabasali na dva tovornjaka, pa sploh ne. Se je na trenutke zdelo, da greva bolj nazaj kot naprej. Ko sva se pod vrhom Pico do Arieiro na višini 1810 m ustavili, sva bili očarani. Žal je bila pohodna pot do najvišjega vrha na otoku Pico do Ruivo zasuta s plazom in neprehodna. Sva se zadovoljili z močnim vetom v laseh na 1810, eno kavico kasneje v zavetrju z razgledom, da dol padeš.
Je Mateja pokomentirala filmski prizor :”Kičast!”
Machico je majhno simpatično mesto s krasnim drevoredom platan, plažo in legendo o prvih prišlekih na otok. Sva si privoščili eksotiko sadja na plaži, se naplavali, uživali na idealnih 27 stopinjah, tokrat z rahlo sapico v laseh in kosilom na trgu pod platanami, kjer se zdi, da se je čas ustavil.
Še vedno pod vtisom izredne gradnje vzletno-pristajalne steze, sem na najini naslednji plaži z direktnim pogledom na letališče čakala, da so letala pristala oziroma vzletela. Kako veličasten prizor. Wauu. Bila sem navdušena.
Nova selitev, nov hotel, ki je imel za najino Toyotiko celo garažo. Sva se pritrogali (komaj) skozi največjo gužvo v mestu, po nekaj prekrških, kroženju po krožiščih, motoviljenju in kriljenju v hotel, kjer sva po celem tednu naleteli na frangipani in razgledom na celo mesto. Matejka bi na tekmovanju v iskanju naj lokacij in hotelov zmagala. Stavim, da je najboljša. Včasih mi reče, da je meni super fajn, ker ona poišče namestitev in jaz seveda kimam in se strinjam. Tu sledi veliki ampak. Definitivno in najbolj res je, da karkoli bi jaz sama izbrala (stavim), bi Mateja našla nekaj kar bi ne bilo v redu in bi se jaz potem z nič množila ter ponavljala vajo do onemoglosti. Torej, z njo v to tekmo je čista izguba cajta, ker je res top. Ko enostavno pač veš, da bo vse naj. Priznam. Za namestitve na Baliju sva presedeli skupaj ure in ure, da je vse štimalo. Hvala bogu, da jo imamo.
Jaz pa rada pišem o najinih in naših skupnih dogodivščinah, podvigih in potovanjih, jo vsakič znova nasmejim do solz, naju vozim naokoli in obe sva hvaležni, da se imava. V dvoje je ipak lažje, še ekstra zato, ker sva vedno znova v balansu, vsaka zase svoj svet, skupaj pa za akcijo na prvem tiru z gasom do konca in smehom za prvim vogalom.
Zvečer sva jo peš mahnili po hribu dol v mesto pisanih domišljiskih vrat, s frangipani v laseh, na gvakamole, pomagat delat poncho in si naredit zabaven večer. In ko mi Matejka reče, da bi pokadila eno duhovno cigareto, potem se mi na široko odprejo oči, ji rečem naj ponovi, ker nisem sigurna v slišano in ne vem ali imam morda prisluhe. Veste kaj to pomeni? Da je upanje, da pa le morda nekoč najdem kak dober hotel tudi jaz. Da je celo mogoče.
Petek sva izkoristili za asfaltni tobogan (link do videa) in se vriskajoč spustili z leseno košaro (sankami) po 2 km dolgi progi, ki je kar na cesti, asfalt pa zlizan do konca.
Je bil dan za pohajkovanje po mestu in še en skok na čokoladke v najin glamurozen Ried’s Palace hotel.
Let nazaj vas zanima? Zelo lep in lahkoten polet v sončno zarjo je bil. Pa tudi hiter, saj smo bili pol ure prej, kot je bil predviden čas prihoda.
Ja, zelo lepa je tale Madeira-otok lesa, kot ji pravijo. Ji pa manjka ta Women Spirit vibe, ki sva ga našli na Baliju, Mehiki in Italiji. Iščeva in raziskujeva še naprej, za svoje veselje in v veselje vseh, ki raziskujete z nama. Seveda z veseljem tudi za vse, ki naju berete in vas z najinimi zgodbami nasmejiva in hkrati odpeljeva v drug svet.
