SNORKLING
Na dan, ko je bilo na vrsti snorklanje, smo navdušene vstale dovolj zgodaj, da ujamemo idealno jutro brez gneče in mirno morje. S tradicionalnima balijskima čolnoma, ki sta bila kot dva velika pajka na vodi, smo oddrsele do vseh najboljših točk za raziskovanje z masko in dihalko.
Že na prvem postanku - MANGROVE POINT, se nam je odprl svet v podvodno kraljestvo.
Smo vriskajoče skočile v morje, se zlile z mavričnimi ribicami in koralami, ki so zaradi svoje barvitosti in lepote iz nas izvabljale vzklike čistega otroškega veselja.
Se mi je na trenutke zdelo kot lepe otroške sanje. Sicer pa, so to dejansko bile sanje, ki smo jih doživljale v svojem odraslem svetu. Verjetno smo se že vse kot majhne deklice, kdaj pa kdaj, ob pogledu na ribice v akvariju, predajale domišljiji in si predstavljale, da smo morske deklice, da smo del tega eksotičnega vodnega ekosistema.
Na Ko je naš voznik čolna klical ribice na breakfast, je Lili rekla, da bi jih želela hraniti tudi ona.
Sem se hitro prištulila zraven in sva jih nato s kruhom hranili obe hkrati.
Ribice navajene takšnega turističnega načina prehranjevanja, so v veliki jati seveda takoj prifrlele na svoj breakfast.
Ko je Lili z masko zagledala to res veliko jato rib, je okamenela in totalno zatrokirala, nato pa v paniki dobila zagon in v popolni snorklaški opremi (imela je tudi plavutke), začela plezati na čoln. Je bilo kot v nemem filmu. Sem potrebovala nekaj trenutkov, da sem zakapirala zakaj gre, potem pa me je popadel tako nor smeh, da se je ob plezanju na čoln na glas smejala tudi Lili.
Voznik čolna je še naprej drobil kruh v vodo, nama nekaj po balijsko razlagal, vmes krilil z rokami, se smejal in ribice še kar naprej glasno vabil na zajtrk. Čisto prava filmska scena z glavno igralko Lili in ostalimi statisti.
Na drugi lokaciji za snorklanje - CRYSTAL BAY, ki je v bistvu že na drugem otoku Nuse Penide, nismo bile več same, saj je bilo v zalivu parkiranih že kar nekaj čolnov. Korale so bile tukaj popolnoma drugačne in imele smo srečo, da smo lahko plavale z želvami. Zelo doživeto in težko opisljivo.
Naslednjo vodno postajo za snorklanje z mantami smo spustile, ker so nam že v naprej povedali, da trenutno ni sezona za mante in jih sigurno ne bo.
Popolnoma prevzete nad vsem videnim, smo se odpeljale nazaj proti Nusi Lembongan in sproti sprejemale zelo posebno razlago o vseh Nusah naokoli (Lembongan, Penida, Ceningan). Nusa namreč pomeni otok. Naš balijski kapitan, se je ves čas smejal, vmes pa nam vsem v veselje pospešil svojega pajka, da so se delali valovi in nas je zalilo do sredine hrbta.
Sledilo je obvezno skupinsko fotkanje in skupinski affogato (esspresso z vanilijevim sladoledom) v eni od restavracij na plaži Mushroom bay.
Ko veš, da ti je bilo dano doživeti tisto nekaj več. Vse navdušene in nasmejane, smo še nekaj ur podoživljale tale naš snorklaški izlet.
Verjamem, da bo vsaka od nas ob naslednji priliki snorklanje ponovila.
Malo lušt še s krasnimi peščenimi plažami na katerih smo bivale, eno pa obiskale na Penidi.
MUSHROOM BAY, DREAM BEACH, DIAMOND BEACH
Za konec še Majino doživljanje sestopa na slavno plažo DIAMOND BEACH.
Izleta na otok Nusa Penida sem se zelo veselila, saj se tu nahaja ena najlepših plaž. Plaža Diamond Beach je nedotaknjen zaliv z belim peskom in svilnato modro vodo na vzhodnem koncu otoka Nusa Penida.
Pot se je pričela z vkrcavanjem na čoln z domačini v zalivu Nuse Lembongan in nadaljevala po Penidi s taksiji. Vožnja s čolnom je bila kratka in prijetna, s taksiji pa ne kratka in ne prijetna. Ozkih cest z neurejenimi bankinami smo se sicer malo že navadile.
Presenetila nas je nedotakljiva pokrajina Nusa Penide. Žal je ta del otoka poln smeti, občutek smo imele, kot da se je tu čas ustavil in so na prebivalce tega otoka preprosto pozabili.
Pogled z vrha plaže Diamond Beach je kot z razglednice. Osupljiva bela plaža, svilnato modra voda, apnenci in palme ustvarjajo sanjsko podobo, kot v filmu, a do nje vodijo strme stopnice.
Na ozkih stopnicah se je gnetlo veliko turistov, ki so se vedno bolj redčili, saj jih je pogled navzdol strašil, ker pot ni dovolj zavarovana. Mivka, ki se melje pod sandali ne nudi dovolj sigurnega oprijema, tako, da nadaljevanje poti postane kar malo zastrašujoče. Sonce je pripekalo in potrebno se je bilo odločiti ali nadaljevati pot ali se kot večina drugih vrniti in opazovati valovanje morja z varnostne razdalje.
Tudi v meni je bil dvom ali nadaljevati pot. Želja, da stečem in se pridružim nasmejanim obrazom na plaži je premagala strah pred globino. Oprijela sem se vrvi in odločno nadaljevala pot. Mateja, ki je bila pred mano, me je vzpodbujala in končno sem naredila še zadnji skok s skale v pesek.
Zadovoljstvo, da mi je uspelo je bilo nepopisno. Odvrgla sem zgornja oblačila in že sem stekla do morja, kjer me je ohladil prvi val. Seveda smo morale zmagoslavje dokumentirati v različnih pozah na pesku in v valovih.
Pot nazaj ni bila tako težavna, saj sem bila polna adrenalina, ki se je povečeval ob vsakem premaganem metru navzgor. Na vrhu razgledne točke sem se nadihala, v mislih ponovno prehodila pot in bila sem ponosna sama nase, da sem premagala začetni strah.
