VEČNI RIM
Bo treba raziskati Rim.
Ideja, Rim z vlakom nama je zadišala...
Z Matejo nama je to kristalno jasno. Ni pa nama še jasno kako ga v tej majski »gužvi« »ufurat« v najin urnik, da bo obema datum ok.
Se kličeva in razglabljava, ali samo z vlakom, ali morda v eno stran pa le tudi z letalom. Vsakič, ko se dobiva je Rim na programu, poleg Bosne, pa Balija, pa Sejšelov, Londona in potem Matejo odnese še v Andaluzijo. Odklop. Vedno znova se zaštrikava še z nekaj dodatnimi destinacijami, zato so najine kave res »fejst« podaljšane.
Jaz se nikakor ne morem popolnoma ogret za tale Rim. Čutim, da mi nekaj manjka. Do klica, ki v trenutku mojo mlačnost spremeni v eksplozijo gorečega navdušenja.
Zazvoni telefon. »Jutro, Matejka! Kaj je novega?«, jo vprašam. »Čuj, Stanči. Me je mož vprašal zakaj rineva samo v Rim. Kaj pa Positano?« OMG. Meni zabrni v možganih, moja glava odpove, frekvenca mojega glasu pa se v trenutku dvigne na maksimum. Mateja je sigurno v pripravljenosti in drži slušalko za cel meter stran od ušesa, ker točno ve, da bom spet vpila v telefon. »Jaaa. To je to. To je manjkalo. Positano. Film Pod Toscanskim soncem. Jaaaa. In jaz bom lahko napisala blog Pod Toscanskim soncem. Huuuraaa!« in že plešem po dnevni sobi svoj ples zmagoslavja, krilim z rokami in vmes me kar malo odpelje. Mateja je še vedno priklopljena na telefon in čaka, da neham noret, da se lahko zmeniva do konca.
Na eno deževno nedeljo, ko lije kot iz škafa se dobiva, da dorečeva datum. Nekako se obe strinjava, da bo sredina junija ravno pravšnja za italijansko dogodivščino.
Rečeva fajk na še vedno tečno turoben in moker torek. Mateja rezervira karte za vlak iz Trsta za Rim v nedeljo, 18. junija. Sva se kar soglasno odločili, da so pa štirje dnevi resnično premalo za vse kar morava nujno »prečekirat«. Najprej je bil namreč v planu samo Rim. Po nekaj tistih prej omenjenih zelo podaljšanih kavah, so se Rimu v najinem »bucket list« pridružili še Neapelj, Sorento, Positano, Amalfi, Capri, Procida in za sproti verjetno še kakšen neodkrit turistični zaklad, ki ga bo potrebno odkljukat. Ni šans, da si vse tole pogledava v štirih dneh. Se odločiva za en teden, pa še to Mateja »jamra«, da bo premalo.
Nedelja je v ranem, končno tudi toplem jutru, obetala začetek neke nove avanture. Midve se polni adrenalina in smeha ter v radovednem pričakovanju kaj vse nama bo tokrat prineslo tole najino pohajkovanje po Italiji, odpeljeva proti Trstu.
Frecciarossa je bila res odlična izbira za tale najin skok do Rima in Neaplja ter nazaj proti domu v Trst. Potovanje z »rdečko« je udobno in hitro, saj je hitrost vožnje na določenih odsekih tudi med 250 in 300 km/h.
Najina prva »must to do« destinacija je bil RIM.
Mateja je zopet našla namestitev za čisto desetko. Blizu metroja in pravzaprav v centru, kjer sva imeli vse »na dohvat ruke«, kar pomeni, da sva velik del najinih zaželjenih točk lahko obdelali peš. Že takoj sva začutili, da sva v pravem mestu, v pravem trenutku.
Sva se zlili z njegovim utripom, v stilu zadovoljnih velikih punc iz filma BOOK CLUB 2 (Knjižni klub 2) z Jane Fonda, Diane Keaton, Mary Steenburgen in Candice Bergen v glavnih vlogah, ki sem ga z Matejo in Lili v kinu gledala pred nekaj tedni. Velik del zgodbe se že takoj na začetku filma dogaja namreč ravno v Rimu, ki ga po neskončno dolgih letih štiri dolgoletne prijateljice v zrelih letih le obiščejo.
Udobne hlače sva zamenjali z oblekico in iz športnih copat skočili v natikače. Dodali sva uhančke, zapestnice, sončna očala, torbico in make up. Skratka »fensi šmensi« napravljeni sva se podali na prvo turo odkrivanja lepih kotičkov mogočnega Rima.
Utrip okoli mogočnega baročnega vodnjaka - Fontana di Trevi, ki je prizorišče snemanj mnogih znanih filmov, si lahko ogledaš TUKAJ.
Po zasluženi pavzi, ko sva si privoščili mega gelato in aperol spritz, sva obiskali še Piazzo Venezio oz. Beneški trg, ki velja za središče celotnega mestnega dogajanja in kjer se povezujejo vse večje ulice in ceste mesta. Pantheon, nekdanji rimski tempelj, zdaj cerkev na mestu starega templja, sva si uspeli ogledati le od zunaj, ker sva bili za vstop prepozni.
Sva pa nadalje v večeru uživali v dobri hrani in pijači, tudi SHOW predstavi (oglej si jo), ki so nama jo pripravili kuharji in natakarji v eni res tipični italijanski gostilni in nenapovedano doživeli še super koncert domačih izvajalcev z viškom večera, Marcom Mengonijem, ki je Italijo zastopal na letošnji Evroviziji. Res je lep dečko. Sva uživali ob gledanju s ta velikimi učkami. Sva ga namreč bolj gledali kot poslušali.
Naslednje jutro sva bili res zelo zgodnji, saj sva imeli najprej v planu ogled Bazilike svetega Petra. Zgodnje jutro se je izkazalo za res top odločitev, ker se za vstop v Baziliko sicer lahko čaka tudi nekaj ur. Ko sva midve po dveh urah in pol končali z ogledom, se je kolona čakajočih raztezala že preko celega trga in to na res vroč dan (POGLEJ). Zelo zamuden je namreč tudi začetni pregled, ki je enak kot pri vstopu na letalo. Ogled Vatikanskega muzeja s Sikstinsko kapelo sva namenoma izpustili, saj sva si to obe ogledali že pri prejšnjih obiskih Rima.
Mogočna arhitektura te resnično osupne. Ostaneš brez besed. Težko dojameš veličino vsega kar vidiš. Povzpeli smo se tudi na sam vrh kupole po zelo strmih stopnicah v zelo ozkih hodnikih, zato te niti slučajno ne sme »matrat« klavstrofobija. Na koncu se nama je z Matejo že kar malo vrtelo, saj se vzpenjaš v krogih in bolj gre proti koncu, bolj visiš. Na vrhu pa te pričaka pogled za bogove. Razgrne se ti cel spektakularen Rim. Definitivno je to eden izmed mojih videnih arhitekturnh presežkov. Razumem tudi zakaj v Rimu ni niti ene moderne zgradbe, kot v drugih velikih mestih Evrope. Se strinjam z vodičko, ki je rekla, da se sodobni arhitekti niti slučajno ne morejo kosati s temi viški arhitekture.
Po temle je bilo nujno pivce za živce. Se izkaže da s ceno, ki te dobesedno sezuje.
10 evraklov za en pir. Pa kaj si ja nor. Cene so na trenutke res presegle najina pričakovanja. Sva si ga potem nekajkrat kupili kar v trgovini. Pitna voda je sicer povsod, ker imajo izredno dobro izdelan načrt postavitve mestnih fontan, kjer si lahko natočiš pitno vodo skoraj na vsakem koraku. Ampak, Mateja obožuje pivo...sploh, če je zunaj čez 30 stopinj. No, tudi meni je tale pirček lepo stekel po grlu, da ne bo samo Mateja na tapeti. Mi ni bilo treba nohtov pulit, da sem ga spila.
Pripravljeni za akcijo naprej sva se sprehodili skozi krasne ulice, s kavarnami, restavracijami, trgovinicami in izložbami, ki pobožajo oko. Pristali sva še na enem trgu z božanskimi fontanami, Piazza Navona. Eden lepših in tudi bolj znanih trgov v Rimu, ki je v obliki odprtega stadiona. Stari Rimljani so tja hodili gledat igre, zato je bil znan kot Circus Agonalis-tekmovalne arene.
Matejka si je vzela čas za telefon, jaz pa za selfije in fontane. Italija. Vsakič znova mi je fajn, pa drugače in novo. In prav zato se v Italijo rada vračam.
Colosseum (Kolosej), prvotno Flavijski amfiteater je sredi Rima, ki naj bi sprejel od 50.000 do 80.000 gledalcev in se je uporabljal za gladiatorske boje in druge javne predstave. Je največji amfiteater kar jih je bilo kdaj zgrajenih. Tukaj sva zaradi dolge kolone pred vhodom ostali zunaj. Res pa je, da sva ga v preteklosti obe že obiskali, zato sva se raje sprehodili in še park Forum Romanum.
Obvezno je bilo treba obiskati tudi The Aventine Keyhole, kjer čakaš v koloni (spet), da pogledaš skozi ključavnico. Je bilo pa kar precej daleč. Najprej sem si mislila, da je to »kr neki«. Ampak ne, ni bilo »kr neki«, je bilo »wauu«. Pred očmi se mi je odrprl portal, čas se je ustavil s pogledom na kupolo Bazilike svetega Petra. Kot bi se mi odprlo okno v svet. Res nenavaden, zelo drugačen pogled skozi.
Na poti nazaj v mesto sva se malo vozili z busom. Mateja je sedela, priklopljena na map aplikacijo, da bova ja izstopili na pravi postaji, jaz pa sem bila zadolžena, da kontroliram te postaje. Je bila prva Fermata (v italijanščini to pomeni postajo in stop) in je bila Fermata tudi druga. Pri tretji, ki je bila zame pač spet Fermata, se Mateji le posveti (meni še vedno ne potegne, da ji govorim postaja in stop), da bo treba dol z busa, ker sva se peljali kar konkretno predaleč.
Po motoviljenju in iskanju prave postaje za nazaj, je bilo treba počivat. Sva se sezuli, si privoščili ta njihov noro dober cappuccino in se na račun mojega razumevanja italijanščine spet do solz nasmejali.
Večerno pohajkovanje po ulicah Trastevere je bilo filmsko, s pizzo in solato caprese, noro dobrim, popolnoma drugače serviranim tiramisujem, ko kekse sam namakaš v kavo in niso že v osnovi s kavo prepojeni, kot smo navajeni pri nas. Ob jagodah s smetano, sva obe hkrati zavzihnili:»La dolce vita.« Ulice so bile polne, osvetljene z lučkami, iz restavracij se je slišala glasba, v zraku je bilo čutiti vonj jasmina, hiše pa kot iz pravljice, poraščene z divjo trto. Skratka, popolnoma filmska scena.
Na trgu čisto blizu mestne večstanovanjske hiše, kjer sva imeli sobo, sva doživeli za grande finale Rima (naslednji dan sva namreč že šibali proti Neaplju), še en super ulični žur z odličnim country pevcem, ki nas je z vsem poznano Country road povezal v en velik in mogočen ulični pevski zbor. Ker sva imeli obe telefon že na rdeči lučki, ni ne posnetka, ne fotk. V sobo sva prišli zmatrani in z zamenjanimi sandali oz. japonkami. Sredi mosta, ko sva zopet zaradi zaprte ceste (spet je bil kriv Tom), malo izgubili orientacijo, sva naredili obutveno menjavo zaradi Matejinih žuljev, jaz v njene sandale številka 41, ona v moje japonke 37. Verjamem, da vam je vsem jasno, da sva se režali kot nori. In tako sva v smehu zaključili odkrivanje in doživljanje Rima.
FAJK in naslednji dan sva bili že v čisto drugačnem utripu Napolija ...
