COOKING CLASS
Na našem balijskem programu smo imele tudi COOKING CLASS, ki smo se ga vse res zelo veselile. Naš simpatični kuharski chef Sang Made nas je že ob osmih zjutraj z dvema kombijema čakal na dvorišču pred vilo, da nas odpelje na lokalno tržnico izven mesta, kamor turisti ne zahajajo. S širokim nasmehom nam je povedal, da bomo zaradi redkih obiskov tujcev, za domačine prava atrakcija. Smo jih s »pagi«, kar na kratko pomeni dobro jutro in sklenjenimi dlanmi na srcu, kot je pri njih v navadi, prav veselo pozdravljale.
Durian, jack fruit, snake fruit in dragon fruit, mangosteen, coconut, lubenica, ananas, mango, anona, rambutan, pasijonka, papaja, kakavovec, banane,... vse direkt iz drevesa, grma ali njive na tržnico. Barve in vonji ti popolnoma zmešajo štrene, da ne veš kje bi začela in ali boš sploh lahko končala z okušanjem vsega kar eksotika balijskega sadja v pisani paleti okusov ponuja.
Vsak dan smo že pri zajtrku uživale v sveže stisnjenem soku in sadju. Pestra izbira obojega nas je spremljala na vsakem koraku, tako ob cesti, v restavraciji ali na plaži.
Sang Made se je na začetku našega druženja kar precej razgovoril o začimbah. Za njihovo kuhinjo so namreč izrednega pomena. Zakaj in kako jih uporabiti, katero jed z njimi začiniti in predvsem katere bomo me uporabljale na njegovem cooking classu. Obisk tržnice in degustacija sadja, je bila za nas prava okuševalska dogodivščina. Je Urška želela, da vzamemo s sabo durian, da ga poskusimo v njegovi kuhinji doma. Je bila njegova reakcija prav smešna, saj je zakrilil z rokami in bil absolutno in 100% proti, zraven pa komentiral : »No, no, no. No go. Not in my car«. Nam je pojasnil, da bi mu avto smrdel še kar lep čas in da v hotelu plačaš kazen, če ga prineseš s sabo. Za durian rečejo: »Smell like hell, but it taste like haven«. No, meni je smrdel, po fejst pretenstani ali celo gnili čebuli, okusen mi pa tudi ni bil in niti slučajno kot nebesa. Bil je podobne teksture kot zobna pasta. Baje je z vsakim dnem bolj pastast in vsak dan še bolj smrdi. Domačini rečejo, da je kralj sadja. Hmm. Zame sigurno ne. Maji je bil pa zelo všeč. Uporabljajo ga resnično v širokem naboru raznovrstnih jedi. Celo durian sladoled in torta obstajata.
Na tržnici je tudi ogromno cvetja, že pripravljenih daritvenih košaric in sladkarij. Skratka ni, da ni. Ostanke sadja in zelenjave ter seveda tudi ostale smeti, mečejo kar na tla, zato smo jih po degustiranju metale po tleh tudi me. Ko si v vzorcu, da to ni primerno imaš, na začetku problem. Sem kar nekaj časa tiščala olupke od rambutana in snake fruita v dlaneh in na koncu sem vseeno vse skupaj vrgla na tla. Sang Made nam ob tem pojasni, da tržnico ob tej uri (bilo je okoli desetih) počasi zapirajo, jo pometejo in pospravijo, saj se priprave na prodajo začnejo že ob enih ponoči.
Ko vstopimo iz ceste direkt v njegov dom, nas presenetita tišina in mir. Čisto nasprotje tržnice in kaotičnega, hrupnega prometa. Posedemo se okoli mize na tla in že nas strežejo s kavo. Tako zelo simpatično se sliši ta njihov : »Kopy, kopy?« Nimajo namreč črke f in tako je kava v mešanici angleščine in balijščine KOPY. H kavi nam postrežejo še ocvrte banane s kokosovim sladkorjem, ki so pri njih sladica numero uno.
Sang Made nam podrobno opiše kako živijo v družinski skupnosti kot je njihova, širši vaški skupnosti, kako štejejo leta, razloži nam vse o tem, kako pokopavajo mrtev, kako se poročita hči oziroma sin in zakaj se otrok prve 3 mesece sploh ne sme dotakniti tal. Poslušala bi ga lahko ure in ure. Je izredno dober govornik, z lepim znanjem angleščine.
Na vrsti je težko pričakovani cooking class... jupi. Ker se jaz kuhanja bolj redko veselim, je bilo to pristno veselje za kuhlo v roki imet, zame res lepa sprememba. Komaj sem čakala, da začnemo. Vse smo.
Je vsaka s svojim predpasnikom dobila tudi svoj nož in desko za rezanje. Smo sekljale, da se je kar kadilo. Na trenutke se mi je zdelo, da sem za sekljanje sladkega čilija zelo nadarjena, saj si nisem s tem velikim nožem odrezala nobenega prsta in še pohvaljena sem bila, da mi dobro gre. Ali pa je morda chef ocenil, da rabim ekstra vzpodbudo. Kakorkoli, jaz sem bila zadovoljna z drobno nasekljanim čilijem, chef pa tudi. In že gremo dalje.
Da je kuhanje riža cela znanost in je to pravzaprav projekt, si nisem predstavljala niti v sanjah. Lili se je javila za njegovo desno roko pri tem zelo pomembnem opravilu in si s tem pridobila naziv rice master.
Chef nas povabi v črno kuhinjo k ognjišču na drva, kjer se bo v štirih fazah kuhal riž. Srkamo znanje, ga poslušamo z odprtimi usti. Jaz sem bila po fotkah sodeč res fejst skoncentrirano naravnana na to kuhanje, saj na vseh delujem zelo resno.
Najprej se riž 20 minut namaka, nato kuha na sopari, v posebni iz bambusa narejeni košarici (meni je bila zadeva podobna klobuku, ki sem ga nosila na riževih poljih). V sredini se naredi luknja, da para lažje prehaja po celi površini riža. To traja približno 20 minut, da je na pol kuhan (al dente). V naslednjem procesu se ga strese v posodo in prelije z vrelo vodo. Da riž vsrka to vodo, traja še nadaljnjih 30 do 40 minut. Na koncu, smo rižu dodali še sladek krompir in vse skupaj parili še nadaljnjih 30 minut.
V bistvu sem ugotovila, da do tega tečaja nisem imela pojma kako se riž dejansko pravilno pripravi. Očitno tudi vse ostale ne. Mi, ki ga kuhamo v vodi delamo pravzaprav riževo kašo, nam pojasni mojster. Res se celo življenje učiš, pa četudi je to kako pravilno skuhati riž pri skoraj 58ih letih. Na tak način ga vsak dan skuhajo že zjutraj, kot tudi vso zelenjavo in ostale priloge. Balijci nimajo navade, da bi jedli skupaj. Vsak zase si vzame hrano takrat, ko je lačen. Aleluja. To mi je zelo všeč. Ni pritiska ure in gnjavaže kdaj, kdo, s kom in kje. Ni čudno, da so tako nasmejani in sproščeni, ko pa lahko jedo takrat, ko jim paše.
Pripravile smo osem jedi, ki jih sicer Balijci pripravljajo za svoja velika slavja kot so poroke, rojstva, smrti.
Ko smo končale z velikim finalom peke zelenih palačink, je prišla njegova mama, ki je pripravila daritev za obred pred kosilom. Chef nam razloži, da bomo v zahvalo vsemu, kar je sedaj naša hrana in je bilo prej živo, najprej darovali bogovom. Vsega po malem se je pripravilo v majhne posodice iz palmovih listov. Ogrnile smo se v saronge in z njegovo mamo odšle k templju, kjer smo skupaj opravile daritev in zahvalo za vso obilje, ki nas je čakalo na veliki obloženi mizi.
Vse pripravljene jedi so dišale in izgledale sanjsko. Ni besed, s katerimi bi opisala te vonje, in barve. Trenutek, ko smo dejansko sedle k mizi, mi je povzročil pravo eksplozijo mešanih občutkov sreče, radosti in hvaležnosti. Okusi? Razmišljam. Fantastično-bombastični. Takšno kuharijo je pač treba nujno doživet vsaj enkrat v življenju oziroma vedno znova, zato bo cooking class definitivno na listi »MUST TO DO« vsakič, ko pridem spet na Bali.