Pa sem spet na »ringlšpilu«, ki mi totalno prevrtinči glavo, da o telesu sploh ne govorim. Ne spim, ne jem, vse me boli, razmišljam, kot da me za razmišljanje mastno plačujejo.
Mateja me spet cuka za rokav in je totalno naspidirana, da gresta s Sonjo nekam na toplo. Se mi seveda lušta, pa mi glava diktira : »Ne, ti pa ne. Tebi ni ta trenutek do takih dooolgih izletov. Doma je super. Pa dva psa imaš, pa treba je delat, pa vsak mesec si v Angliji pri Miši in Piki. Dovolj je. No, kaj pa Matjaž? Kako bo on hendlal vse, ko te ne bo?«
Tisoč razlogov najdem, ki mi kričijo zelo glasen NEEE. Glasek v glavi mi trobenta in je iz minute v minuto močnejši. Diktira mi svoj tempo od jutra do večera, pa še ponoči ima nadure. Madonca, a moji možgani res nikoli ne spijo?
Mateja mi na mojo željo pošilja linke potovanj. Vietnam, Filipini, Sejšeli, Maldivi, Mehika, Azori, Madeira,...Skratka. Potapljam se v fotke in se mi meša. V ustih se mi dela slina in zraven vzdihujem. Matjaž me vsake toliko vpraša če sem ok. »Vse ok, mu pritrjujem. Samo neke fotke s potovanj gledam.« »Mhmm, samo ene fotke? A od Mateje?«, me vpraša s pogledom izpod obrvi, ki pove, da mu je vse jasno. Mine cel teden in sem še vedno odločena, da ne grem, da enostavno res ni pravi trenutek za 14 dnevno potovanje in odsotnost od doma. Od vsega videnega bi me raziskovanje Mehike in Majevske kulture ter pot v osrčje pragozda sicer mikalo, samo ležat v neke resorte tako daleč pa res nima smisla, se tolažim.
In pride moj žuti trenutek 17. januarja dopoldan, ko pri klicu Mateje, ki mi pove, da s Sonjo potujeta v Mehiko, telo odreagira kar samo, brez razmisleka in končno totalno brez glave : « Fajk, Mateja! Jaz grem zraven! » »Ti to resno? », me vpraša. »Jaaaa. Sem spet že vsa žareča in v ognju. Samo danes rabim, da se zmenim z Matjažem in Danico, da vse poštimam. To je to.«
Matjaž pride domov. Ima rojstni dan. Ne morem čakat. Kar butnem : » V Mehiko bi šla. Z Matejo in Sonjo. Čez 14 dni se gre. Kaj pa ti praviš?«
Matjaž pa na prvo žogo takoj :«Prej boš šla, prej boš nazaj. Pa točno čez dva meseca imaš rojstni dan. Kar zmeni se. » Darilo...moja srečna sedemnajstica. Se razjočem od veselja in pokličem Matejo in se derem v telefon: »Greeeeem. Mateja, v Mehiko grem. Vpijem tako, kot da je Mateja gluha in me mora slišat brez telefona iz Prebolda v Trnavo.
In tu se zgodba šele začne. Zgodba , ki potrjuje dejstvo, da pri nori glavi celo telo trpi. Na trenutke panika, ker seveda ta super power glasek v moji glavi spet začenja svoj novi krog kljuvanja in jamranja in stokanja in kaj pa če, kaj pa če ne, mogoče pa, mogoče pa ne. Jaooooo. Za »pošizit«. In potem ne spim, ker se celo noč pogovarjam s seboj in me zjutraj »štihne« v križu in se mi za super finale zlomi še zob. Do dneva x pa 10 dni. »Stanči, gasa!«, si rečem. Grem »poglihat« križ, mi izpulijo štirico, ki je seveda drugačna kot normalne štirice in ima tri korenine od katerih se ena še dodatno zlomi. Juhej. Veselica. Hvala bogu za Petro, da mi je nekaj dni pred odhodom to uredila. In tako sem bila ravno prav škrbasta s poravnanim hrbtom v petek, 3.februarja, fajk za 14 dnevno popotovanje in raziskovanje Mehike. Na koncu sva ostali brez Sonje, ki je morala zaradi višje sile potovanje odpovedati. Življenje je res polno presenečenj. Malo gore, malo dole, pa še levo in desno, da o slepih ulicah sploh ne govorim.
Danes vem, da je bila Mehika klic, morda že kar kričanje. Dala je impulz, uvid in inspiracijo za vse kar je po Mehiki sledilo in se še nadaljuje.
so bile nekoč sanje, ki so danes resničnost za pogumne, iskrive, odprte, raziskovalne, unikatne in nasmejane duše, ki si dovolijo iskati odgovore na svoja vprašanja, si vzeti čas zase in živeti živost življenja zdaj.
Hmmm. Kufer?? Nimam. Na hitro bo treba delat, urejat, kupit. Kje so japonke, rute, kratke hlače, oblekice? Vse založeno, pomečkano, glava za pobarvat, nohti za zrihtat in v vsej tej zmešnjavi pozabim na pedikuro. Jedva ulovim termin, da me poštimajo. Ja bom pa le imela stopalca na fraj in je treba bit urejena. Da ne bi o dlačicah, ki jih je kar naenkrat veliko več kot prejšnje dni. Še dobro, da je let proti večeru, da se mi vse zloži in skocka do takrat.
Petek...dan za metek 3. februar
Težko pričakovani dan odhoda. Živčki delajo nadure, ampak samo do trenutka, ko si z Matejo po oddaji kovčov in prehodu carine privoščiva kavo z borovničkami. Velika tura se začenja. Z dvo urno zamudo letala. Se tolaživa, da je ok. Da je že tako prav, ampak samo do momenta, ko morava v Istanbulu iz nizkega štarta v šprintu loviti let za Mehiko in seveda ni časa za baklavo na katero sva računali. Prehiteli sva sami sebe in potem le ni bilo tako na nož kot se je sprva zdelo.
Se končno vkrcava v letalo in si malo oddahneva. Jaz imam seveda sedež na sredini, ki za tako dolgi let res ni glavni dobitek. Mateja naju po dobri uri leta »zadrota« z uspavalnimi tabletmi in ko prinesejo večerjo res ne vem ali sanjam ali je res. Je bilo res, pojedla sem pa bolj malo, ker sem vmes kar nekajkrat zadremala. Ko se po lepotnem spancu osvežim na »avionski toaleti«, sem kot nova. Gospod na moji desni je že od samega začetka prikovan na monitor pred sabo in spremlja pot našega leta od začetka in še kar. Jaz vmes pogledam prvi film, gospod leti in zraven vneto sodeluje, pogledam drugi film, gospod leti. Je pavza za kavo, gospod še vedno leti. Sem se vmes kar nekajkrat vprašala ali imamo morda tokrat s seboj pilota pod krinko, ki čisto slučajno sedi zraven mene. Pogledam še tretji film in gospod še vedno strastno leti, direkt, brez pavze do Mexico Citya, kjer je končno nehal leteti, mi pa smo za dobri dve uri obsedeli v letalu, da so ga očistili in pripravili za nove potnike. OMG. Tole pa traja. Na koncu, še po dodatnih dveh in pol urah letenja do Cancuna nisem več vedela ali se moja hrbtenica še drži riti, ali je morda šla že pred nekaj urami malo po svoje.
TURA MEXICANA
Ampak...ko stopiš iz letališke stavbe na prosto, se v trenutku sestaviš in zaveš, da si na drugem koncu sveta, kjer se iz gojzarjev končno preobuješ v japonke ter zavriskaš od veselja, ko se tlačiš v kratke hlače in majico. Telo objame nežnih 28 stopinj celzija in niti slučajno nisi nič več utrujena in hrbtenica je spet lepo na svojem mestu.
Mehiški zvezdi nadaljnjih nekaj dni šofer Edi in vodič Danijel nas z nasmehom do ušes pričakata s spevnim BUENOS DIAS. Vodička Manca nas po šolsko prešteje in že se odpeljemo proti naši naslednji destinaciji mestu TULUM. V avtobusu ima hvala bogu vsak dva sedeža, kar je po stiskanju z letečim gospodom na eni in Matejo na drugi strani, zame pravo razkošje.
Ko sva odložili kovčke v hotelu, sva takoj odšli v akcijo. Prvi najin napad je doživela kar kavarnica za vogalom, ki je ponujala kokosov oreh. Nadaljevali sva v iskanju pravih uličnih tacosev ali tortilij. No, nisva jih dolgo iskali, saj sva si namreč že v sosednji ulici potešili prve lušte in to prav fino začinjene s čilijem. Da pa ni preveč peklo, sva spili svoje prvo mehiško pivo, ter si po končanem raziskovanju mestnih ulic, trgovinic, kavarnic in vsega kar je mesto utripajoče ponujalo, za vsak slučaj privoščili, v imenu zdravja seveda, svoj prvi mezcal z limono in soljo. Sva se spogledali in rekli soglasno: »Ziher je ziher!« in pred spanjem spili še enega.
Že naslednji dan z raziskovanjem bližnjega arheološkega parka majevskih piramid s peščeno plažo in apnenčastimi pečinami, ki se dvigajo nad turkiznim morjem daje slutiti veličino majevske arhitekture. Na vsakem koraku se čuti prepletenost zgodovine in kulture, ključni pa so seveda prebivalci Mehike- Mehičani. So izredno gostoljubni, odprti in ljubijo barve. Pleše se povsod; na plaži, cesti, v lokalih in celo na avtobusu.
Pri zgodnjem zajtrku, ki smo ga iz preventive naročili že zvečer, se je zapletlo pri sporazumevanju. Torej smo se že na samem začetku začeli navajati na potrpežljivost. Živijo in delajo namreč v svojem tempu s slabim znanjem angleščine. In ko doumeš, da si na potovanju na drugem koncu sveta, začutiš kako se ti njihov način komunikacije z velikim nasmehom do ušes zaleze pod kožo. Preprosto samo si in uživaš v pestrosti in človeški različnosti. Ustaviš se, ter se prilagodiš na njihovo vibro. Na izbiro smo imeli jajca tako, jajca malo drugače, jajca še malo bolj drugače in toast, sadje ter obilje kave americano. Na koncu potovanja ugotoviš, da so nori na jajca v vseh možnih različicah in vsakič z zanimanjem pričakuješ kako ti jih bodo postregli.
Glede treninga potrpežljivosti pa je tako, da prej ko se odklopiš iz svoje zategnjenosti in priklopiš na njihovo odprtost, boljše je zate in lažje za vse. Ko si že čisto njihov in ti že nekajkrat namesto zelenjavnih takosev prinesejo takose z mesom, zamahneš z roko in rečeš: »To je Mehika. «se nasmejiš in globoko vdihneš, simpatičnemu natakarju pa zakličeš v čisti španščini :«Uno mas!«(pivo, da se razume). In potem se preprosto sprostiš in počakaš na tiste z zelenjavo ter kljub vsemu potihem upaš, da so te tokrat razumeli. Ker naročeno pivo pa ipak ni 00 in ti si lačna zelo.
V jezeru BACALAR, jezeru sedmerih barv, po katerem smo se zapeljali z ladjico naslednji dan, smo si privoščili tudi prvo »kao« plavanje, ki je bilo bolj namakanje, kajti voda je tako nizka, da večji del hodiš ali čofotaš, hkrati pa si spočiješ oči tudi z vsemi možnimi odtenki modre barve, ki te obkroža. Vsi smo se sprostili in uživali z radostjo majhnega otroka v sebi. V bližini smo obiskali še eno posebnost Jukatana in sicer cenote.
Cenote Azul je vrtača napolnjena s kristalno čisto vodo v res pravljičnem okolju, ki ga ponuja neokrnjena in prvinska narava.
Sva rekli fajk in skočili med ribe v 90m globok tolmun, kljub prejšnjim pomislekom ali ja ali ne. Nor občutek, ko si del nečesa tako veličastnega in divje naravnega.
Nadaljevali smo vožnjo v notranjost, v bujno rastje džungle zvezne države Chipas, ob poti pa še sproti obiskali arheološko najdišče Kohunlich, ki se nahaja v samem osrčju pragozda, kjer so glavne piramide razkrite, večji del mesta pa si je narava vzela nazaj.
PALENQUE naju z Matejo začara. Pravljično malo mesto s prijaznimi domačini, slikovitimi kavarnicami, okusno hrano in vegetacijo, ki ti vzame sapo. In zelo pomembno....pravim capuchinom. Še danes se mi na obrazu nariše nasmeh ob otroškem veselju najinega jutranjega kofetkarskega obreda.
Po obilnem zajtrku z jajci po mehiško (jajca z zelenjavo po naše), se odpeljemo proti jugu v državo Chiapas, v pravo zeleno in zvočno kopel, ki nam jo ponujajo mogočna drevesa ter znameniti turkizno modri slapovi Agua Azul. Privoščimo si obilje manga, kokosa, lubenice ter drugih lokalnih dobrot, oči pa si spočijemo na njihovih pisanih stojnicah.
Doživeli smo še mogočen slap Misol-Ha, ki ga sestavlja ena sama kaskada. Z Matejo sva se seveda sprehodili čisto do bazena sredi bujne vegetacije kamor voda pada z višine 35m in imeli eno super tuširanje. Medtem, ko smo čakali, da se skupina zopet sestavi, sva z Danijelom kar na parkirišču zaplesala salso, Edi pa je bil najin DJ.
Eden od razlogov zakaj ravno Mehika, je definitivno arheološki del mesta Palenque, kjer se prepletata izjemna Majevska arhitektura ter osupljiva narava. Danijel je odličen pripovedovalec zgodb o Majevski arhitekturi polni simbolov, izjemno natančnih treh koledarjih, poznavanju astrologije in astronomije, skratka znanju, ki so ga Maji pridobili skozi stoletja njihovega obstoja.
Slišali smo tudi zgodbo o »rdeči kraljici«, ki je kraljevala v mestu Champeche, ki je pod okriljem Unesca. Mesto je bilo obdano resnično z mogočnim obzidjem, ki je njihove prebivalce ščitilo pred zloglasnimi vpadi v času kolonialnega razcveta.
Naslednje jutro sem se odpovedala zajtrku z jajci. Mislim, da sem se jih najedla za cel mesec.
Ta dan smo si najprej ogledali Čarovnikovo piramido. Uxmal je namreč skupaj s Chichen Itzo in Tikalom v Gvatemali temelj majevske kulture.
V ribiški vasici Celestun smo se vkrcali na čolne in odpluli na raziskovanje zaščitenega naravnega rezervata, ki je poln flamingov in ostalih eksotičnih ptic ter nudi prekrasen pogled na mangrove.
Čaka nas še MERIDA-glavno mesto Jukatana, z barvastimi pročelji hiš, drevored navdihnjen po francoskem bulevarju in 6 km dolga avenija ob kateri se bohotijo dvorci iz 19.stoletja.
Večer sva preživeli na ulici z lokalnim zelo glasnim pevcem, ter obvezno pino colado.
CHICHEN ITZA
nas pričaka v vsej svoji veličini. Z razlogom spada med sedem novih čudes sveta. Stoji na prostranem ozemlju in je resnično eden najlepših majevskih templjev na svetu. Srkamo vase mogočnost kraja in hkrati začutimo tudi vso težo žrtvovanj njegove takratne civilizacije.
Vsi se veselimo naslednjega postanka, ki je Ik Kil-apnenčasta jama z odprtino v stropu, skozi katerega pronicajo sončni žarki, kar poveča dramatičnost učinka na vodni površini. Jama je vlažna in soparna ter krasna za kopanje, saj je voda bistra in prijetno osvežujoča.
V mestu VALDALOLID se srečam s svojo novo najljubšo sladico. Marquesita je nekaj vmes med palačinko in vafljem polnjena z mangom, jagodami, nutelo, banano, sirom, arašidovim maslom...Ena ni bila dovolj. Sva zmazali kar vsaka dve in bili v devetih nebesih.
CANCUN. Začetek in konec našega skupnega potovanja, kjer doživimo res noro vožnjo z lokalnim avtobusom, se vozimo z odprtimi vrati in z muziko, ki para ušesa, ampak je vseeno super, ko na koncu že skoraj plešemo, čeprav nas je definitivno preveč in komaj stojimo. Zjutraj se vsi razen naju odločijo za izlet z ladjico, ki pa se kasneje izkaže za polomijo.
Midve medtem ostaneva na eni od plaž, ki se vijejo kar na 16 km vzdolž mogočnega hotelskega naselja, kjer pa žal ni variante, da karkoli spiješ, ker je vse all inkluzive za njihove goste. No, naju seveda to ne ustavi, se sprehodiva skozi nekaj resortov, poiščeva lokal s pogledom na morje na drugi strani ceste in si privoščiva pivo ali dva s tacosi in gvakamolo.
In sva že spet v devetih nebesih, pa pravzaprav z devetimi nebesi še začeli nisva. Ko vsi že malo naveličani dneva, ki ni bil ravno jack pot tega potovanja na glas razmišljajo o odhodu domov, se midve prebrisano nasmihava in poveva, da se za naju potovanje nadaljuje.
Naju namreč vleče še na dva otoka ležat pod palme, se metat v turkizno toplo morje, plesat salso in bachatto, dobro jest, pit ter se fino imet.
IN SVA SPET NAŠLI SVOJ KOŠČEK RAJA NA ZEMLJI
Nebesa sledijo naslednji dan, ko se odpeljeva z zavidljivo urejenim, udobnim in točnim busom redne linije v port Chiquila in od tam proti otoku Holbox, ki leži v Mehiškem zalivu.
Sledi presenečenje, ker so ceste v bistvu široke poti z mivko, taxiji štirikolesniki in vsepovsod tudi ogromne luže. Ljudje ki jih srečujeva pa nasmejani , veseli in gostoljubni. Najina sobica je v steklu s pogledom na bujno rastje sredi ničesar v čarobnem objektu, kjer sva takoj najeli kolesa in se odpeljali dogodivščinam naproti.
Malo levo, malo desno...ogromna luža, za katero ne veš kako je globoka in kaj ali kdo vse se skriva v njej. Skomigneva z rameni in poiščeva drugo pot, ki bi naj naju pripeljala do željene plaže, kjer seveda naletiva na novo, še bolj umazano in večjo, verjetno tudi bolj globoko. Zdelo se je že tako. Sva rekli fajk in se zapeljali oz. zagazili vanjo ter zraven vriskali od vznemirjenja.
Bar na plaži, viseče mreže, gugalnica in midve v tem raju na zemlji s pogledom v neskončnost turkiznega oceana z mangovim sokom in ananasom. Ostaneva brez besed, se ugnezdiva vsaka v svojo mrežo oviti v saronge z zavedanjem, da sva v tem danem trenutku izbranki vesolja. Po nekaj popitih mangovih sokovih, povprašava za stranišče. »No toilet«, nama odkimava natakar. Zanimivo. Pa sva šli na sprehod po morju, ker je na tem delu morje bolj sprehajališče kot pa kopališče, da poiščeva čisto svoj morski toilet.
Večer sva preživeli v eni izmed mnogih kavarnic, kjer je igral lokalni band. Še dobro se nisva niti usedli, ko so naju ritmi salse in veselo poplesavanje ter petje domačinov dvignili izza mize. Ko začutiš vibracijo zvoka in se ritem zapelje v tvoje boke, si njihova. Plešejo vsi, mladi in stari, suhi in debeli, še kužki, ki jih je na Hollboxu res veliko, saj imajo tam zavetišče, se zdi, da se premikajo drugače. Obrazi se smehljajo, oči so polne iskrivega veselja in telo, kot da je iz druge dimenzije; mehko in odprto v valovanju sprejemanja vsega kar trenutek ponuja.
Ko sva se sredi noči peljali nazaj proti najini vili sva verjetno zapeljali v vsako luknjo, zraven pa sva se krohotali na ves glas, prepevali in obnavljali zapleteno salsa koreografijo kar na cesti. Kako božanski je občutek, ko se ustavi čas in obstaneš v brezmejnem trenutku brez skrbnosti. Kako naj človek po takem večeru sploh spi?
Kljub nočnemu čvekanju in smejanju, sva se zjutraj kmalu zbudili, saj sva imeli v planu raziskovanje drugega dela otoka, kjer nama je Mateja rezervirala namestitev v vili z bazenom za zadnji dan na otoku. In Mateja res zna...najde še to kar sploh ni in sicer v najboljši možni izvedbi ter lokaciji, ki je kot iz kataloga in to vsakič znova in kjerkoli.
Iskali sva kavo, tako pravo, italijansko kavo. In ko sva že mislili, da kave tokrat ne bo in da sva videli na tem otoku že vse, se nama odpre pogled na prekrasen vrt in to s pravo »mašino« za kavo. Sva obsedeli s kavo in seveda nepogrešljivim mangovim smootijem, ki katapultira tvoje brbončice v nebo.
Sva dočakali tudi naslednji salsa show in to kar na plaži, kjer je bil sredi dneva čisto pravi bend, razigrane domačinke in prekrasni bosonogi plesalci salse. Kasneje pa sva si privoščili še pavzo z masažo in medleli ob pogledu na res krasen sončni zahod.
Zjutraj sva po novi dozi jajc (očitno jih še nisem imela dovolj ), najeli njihov štirikolesni taxi in se preselili na drugo stran otoka, kjer sva uživali na ležalniku pod kokosovimi palmami ob bazenu, kasneje raziskali še neraziskano in zvečer obsedeli z marqesito na tribuni otoškega igrišča, kjer se je odvijal pravi zumba trening, ki pa je izgledal kot priprave na tekmovanje plesnih skupin. Mateja je padla noter in ni variante, da jo prestaviš. Je bilo tako divje, da je še nama, ki sva samo gledali »padu cuker« in sva na horuk zmazali še eno marqesito in to z banano ter za vsak slučaj, ker banana pa le ni »taprav cuker«, še na debelo namazano in še ekstra potunkano v nutelo.
Matejka je poplesavala po pločniku in na vsak način želela na žur, ampak se je žal ta večer v vseh kavarnah in restavracijah slišalo smo huronsko vpitje ob navijanju neke tekme. Je bila kar malo žalostna, ko pa so jo zumbaši tako dobro ogreli.
Naslednje jutro sva se po obilnem, tokrat sadnem zajtrku odpeljali v pristanišče in po istem principu kot sva prišli, tudi odšli in to proti Cancunu.
Cancun, taxi, port, trajekt in končno tudi Isla Mojeres. Wauu. Popolnoma drugačen svet. Zanimivo, pisano ter zelooo turistično. Najprej sva seveda obsedeli v gostilni, kjer sva si privoščili dvojno dozo tacosev in guakamole. Najin hotel je bil na eni najbolj slikoviti ulici s trgovinami in kavarnami. Matejka je spet zadela piko na i. Cel dan sva pohajkovali po mestu in neskončnih plažah, se metali v valove, lovili mivko iz kopalk, pili iz kokosovega oreha, jedli mango (vem, da je mogoče že malo dolgočasno tole z mangom). Ampak... mango je MANGO!!! Se mi že nabirajo sline. Pavlov refleks, ni kaj. Ko ga enkrat poskusiš in ti njegov sok steče med prsti in je tako noro sladek in fajn, ne moreš več nehat- midve sva z njim zasvojeni... mango je definitivno rdeča nit Mehike. Seveda tudi guakamole, tacosi mais, kokos in marqesita, da ne bo pomote. Če napišem, da sva jedli tudi lubenico, male, velike in slane banane ter ananas, je potem to kao »kr neki«. Pa sva. Tudi papajo in melono. Mateji se že popoldan svetijo oči za zvečer, ker igra glasba, se poje in pleše na vsakem koraku. Resnično povsod. In sva šli po novo dozo salse in vseh občutkov, ki jih tak plesni večer ob pina coladi prinese. In da se spomnim, da sva si popoldan še dvakrat na stojnici sredi nič z dvema mladima simpatičnima fantoma, ki sta izvrstno govorila angleško (kdor išče, ta najde), privoščili najboljše tacose z rižem in papriko v omaki ever. Coca cola na koncu pa je bila samo za vsak slučaj.
Novo jutro, nov dan. Mateja je že v paniki, ker se najino potovanje zaključuje. Po obilnem zajtrku s capuccinom v kriglu za pivo, jo mahneva v port na trajekt za Cancun. Na trajektu je cel žur s kitaro. Usta se kar sama razlezejo v nasmeh. Ni kaj, tile Mehičani, ki zajemajo življenje z veliko žlico osvojijo tvoje srce. Za vedno. V Cancunu poiščeva svoj hotel, ki je seveda v neposredni bližini avtobusne postaje (kdor zna, pač zna) in si privoščiva večerno pohajkovanje po njihovi lokalni tržnici, z obvezno marqesito...tudi ta je najina rdeča nit na tem potovanju od dneva, ko sva jo prvič naročili, (ko je bilo tako hudo, da ena ni bila dovolj). In ja...večer se je prevesil v noč in naslednje jutro sva imeli let za Istanbul. V nasprotju z letom v Mehiko, je bil polet nazaj proti domu hiter (4 filmi, zajtrk, kava, kosilo, kava, večerja-lahko je vrstni red tudi drugačen, ker lebdiš v časovni kapsuli in je mogoče večerja pravzaprav zajtrk).
Skratka. 11 ur je minilo kot bi mignil in v Istanbulu, kjer sva prestopali za Ljubljano sva uživali v »špricanju« s parfumi, sladkanju z njihovo baklavo in »kofetkanju«. Ko nočeš, da je konec in si dejansko ukradeš še zadnje trenutke za fajn se imet. Dve in pol uri leta do Ljubljane- v bistvu se nama je zdelo, da sva že doma. Še sreča, da so bile temperature doma vsaj na približno ugodne za najini pregreti telesci-malo nad deset in sonček, da šok le ni bil prevelik.
