CAPRI
L' isola de Capri je otok, ki leži v neposredni bližini Salerna, Neaplja in Pompejev. Je razgiban in izjemno barvit otok z osupljivimi razgledi, strmimi skalnimi stenami in mondeno promenado. Zanj so značilni dih jemajoči klifi in številne podvodne jame (grotte), ki privlačijo obiskovalce od daleč in od blizu.
Na otoku sta dve mesti, Capri in Anacapri.
Capri že od nekdaj privlači bogate in slavne ter je pravi naslov za gurmane. Na otoku so snemali tudi številne reklame in filme. Najbolj znana je reklama za parfum modne hiše Dolce & Gabbanna - Light Blue Fragrance. V objektiv so ob melodiji Parlami d'amore, ujeli zelo znani skali Faraglioni, ki naj bi predstavljali ljubimca. Na otoku tu in tam strme stopnice vodijo do fjordom podobnim zalivov, kjer pa se najraje kopajo domačini in je celo poletje dovolj sence in vedno prijetnega vetra. Je edini otok v Neapeljskem zalivu, ki ni vulkanskega izvora, temveč ga tvori ogromna apnenčasta skala, ki mu je sčasoma dala današnji relief.
Otok Capri in seveda celo Amalfjsko obalo, lahko štejemo za domovino limončela, zelo priljubljenega italijanskega likerja iz močnega žganja, sladkorja in limonine lupinice.
Midve sva natovorjeni z vso prtljago (to noč nama je namreč Mateja rezervirala sobo v hotelu v Anacapriju), izstopili v Marini Grande, ki je tukaj ena izmed dveh marin, ki je bila ta dan (glede na popularnost otoka verjetno tudi vse druge dni v sezoni) v kaotičnem stanju. Ker je Marina Grande glavno potovalno središče na otoku, je istočasno pristalo kar nekaj ladij z nepregledno množico turistov. Tu sva našli avtobusno postajališče, tirno vzpenjačo in postajališče za taksije. Od tukaj namreč vse poti vodijo do Piazzette na vrh Caprija, ki je središče dogajanja. V bližini so hkrati tudi vse večje znamenitosti in ena najbolj priljubljenih ulic na otoku Via Camerelle z dizajnerskimi modnimi trgovinicami.
Do vrha lahko greš tudi peš po zlizanih stoletnih stopnicah -777 jih je. Vklesane so v skalo visoko nad morjem, ki peljejo naravnost do Munthejeve vile San Michele. To je kraj, poln svetlobe oz. kot je pisal Axel Munthe (1857-1949) švedski zdravnik, nevrolog in pisatelj v svojem romanu San Michele: » Ne maram srednjeveškega somraka. Moja hiša mora biti odprta soncu, vetru in glasu morja, kakor grško svetišče«. Danes je vila urejena v muzej.
Ko sva oddali prtljago v depo in sva po pol urnem iskanju prevoza na vrh Caprija še vedno izgubljeno tavali od avtobusne postaje do kolone turistov, ki je čakala na vzpenjačo, sva se v trenutku odločili, da greva do Piazzette s taksijem. No, tudi tu je bila gneča, ki pa se je zaradi številnih taksijev kar hitro manjšala. V koloni sva stali za lepim mladim parom ( po govorici sva predvidevali, da sta američana), ki sva jih na fajk ogovorili in jima predlagali, da se peljemo skupaj in si razdelimo stroške. Bila sta iz Kanade in zanimivo, poznala sta Slovenijo, saj naslednje leto planirata obiskati to našo lepo deželo na sončni strani Alp.
Na vrhu sva obstali v vrhunskem trenutku niča in brezmejnosti, saj je ta tako zelo opevano fantastičen razgled, točno tak. Fantastično osupljiv, ko pri dobri vidljivosti vidiš Neapelj, njegov dremajoči vulkan Vezuv in sosednja otoka Ishio in Procido, ki je tudi na najinem seznamu želja, že kar naslednji dan.
In potem »zalutava« malo po svoje in ne z reko turistov, ki se vali po glavni mondeni promenadi. Najdeva kotičke med vilami z razgledom na drugo stran otoka, kjer se sprehajava popolnoma sami. Razkošje, ko odkrivaš svet malo drugače kot ga odkriva večina. Ker pa sva se spustili kar precej nižje od Piazzette, sva seveda morali nazaj gor v razbeljen hrib, če sva želeli obiskati še druge znamenitosti otoka in ostale spektakularne razglede, ki jih je omenjal že Charles Dikens.
Otok sva prehodili, si vmes privoščili sladoled in se spočili v senci mogočnih dreves parka, Vrtovi cesarja Avgusta. To je botanični vrt v slogu Capri s številnimi terasami, kjer je prijetno posedeti v senčnem hladu in občudovati glavno Caprijevo znamenitost – skale Faraglioni. Že pred več kot 2000 leti je cesar Oktavijan Avgust oboževal Capri. Najbolj od vsega je cenil kaprijansko tišino in odmaknjenost od zunanjega sveta, zato je otok poimenoval za kraj brezdelja.
Tu dejansko sije močno sonce in sredozemsko rastje je povsod, kjer najdeš vse vrste citrusov, pomarančevce, limonovce in mandarinovce, vinsko trto, mirto, rožmarin in druge aromatične začimbe ter oljke.
Včasih je bil Anacapri s spodnjim pristaniščem povezan preko dolgega stopnišča, ki obstaja še danes-921 stopnic Scala Fenicia (Feničanske stopnice).
To je bolj umirjena in manj glamurozna plat Caprija z mestnim središčem, polnim majhnih slikovitih trgovin in obrtniških delavnic. Anacapri je z sproščenim vzdušjem, daleč od množice turistov, prijazno tudi za popotnike, ki iščejo cenovno ugodnejše namestitve in restavracije.
Od tu se lahko z žičnico pripelješ na vrh gore Solaro, ki pa med najinim obiskom ni delovala. Ker je Mateja res prebrisana organizatorska mačka, z nosom za res dobre namestitve, sva imeli tudi tukaj odlično sobo, ki je bila blizu avtobusne postaje in prave italijanske »vaške« gostilne, v manjšem družinskem hotelu s prekrasnim vrtom.
Obe sva po totalno »prešvicanem« dnevu potrebovali tuš, jaz pa tudi hrano. Sem bila zlakotena do nezavesti in je bilo treba najti gostilno, ki bo v Italiji, ko je na popoldan vse zaprto, odprta. Po kratkem sprehodu skozi mestno središče mimo vseh krasnih trgovinic, sva našli restavracijo z domačim paradižnikom in baziliko z vrta, ki je krasila najino caprese solato. Če pa kje, potem sem se tukaj v teh koncih Italije, najedla njihove res okusne mozzarele buffalo. Matejka je bila to popoldne v slabi koži. Ni bila ne žejna ne lačna (čeprav je bila skoraj sigurno oboje-saj veste kako to gre...ko si lačen si res fejst drugačen). Čokoladna tart tortica s smetano je njen obraz ravedrila in sva še preden sva pojedli prvo, ki naj bi si jo delili, naročili še eno. Pa dodatno še sladoled za vsak slučaj. Da bo ja dost za obe.
Sva soglasno ugotovili, da je obema malo »cuker padu«.
Kako nama ne bi...po takem, z dogodivščinami bogatem dnevu. Ko Mateja kao, ni bila več lačna in je bilo nujno, za vsak slučaj (spet) obnoviti zaloge čipsa (ker je hudo tudi takrat, ko nama »sol pade«), sva zavili v trgovino k Vincenzu. Ko izbirava artičoke in olive, Mateja obstane in iz grla spusti nerazumljiv zvok, ki je spominjal na neko živalsko cmokljanje. Pogledam kam je fokusirana in vidim sendvič virtuoza Vincenza, ki dela XL sendvič za Michellinovo zvezdico z mocarelo, pestom, paradižnikom in seveda mortadelo. Saj poznate vic: «Jedite oči gladne«.
Mateji se je v ustih vidno nabirala slina in je tako očitno »buljila« v Vincenza, da je on v trenutku prepoznal njen, spet kar naenkrat lačni pogled, potem pa se je nasmejal do ušes in dobesedno zaplesal v pripravljanje sendviča za našo »nč« lačno Matejko.
S polno vrečko lokalnih dobrot sva se na najini terasi nabasali do sitega in lahko brez slabe vesti priznam, da sva malo pretiravali. Tako pač je, ker doma v Mercatorju vsega tega res ne morem kupit.
Sva spali kot top in se zjutraj zbudili v lepo sončno, sveže jutro, ki sva ga začeli z jutranjo kavico v slaščičarni z vsemi domačini, ki so prišli tja po svojo dozo kofeina in cukra, tako kot midve. Po zajtrku v hotelu, sva že v nizkem štartu za trajekt do Neaplja, kjer sva »bukali« karto za Procido ( transfer iz Caprija na Procido, ki je vsekakor bolj smiseln, so nama en dan prej namreč »skenslali«). Mateja je to »poštimala« preden sem jaz drugič trenla z očmi. In sva se z lokalcem odpeljali nazaj v Marino Grande, ki je v tem jutru samevala brez gore turistov.
