PETEK, 17. februar

Dan vrnitve nazaj iz pravljične Mehike, v realnost s tistim čudnim občutkom, ko nekaj visi v zraku. Občutiš, da je nekaj drugače, da bo drugače, ne veš pa še čisto natančno kaj in kako ter zakaj. Mineta petek in sobota v lovljenju ravnovesja med zaspanostjo in budnostjo. Jet lag, pač. Nedelja je dan, ko se mi zdi, da je vse brez veze, ker moram nazaj v rokavice in kapo ter tri do štiri nanose dolgih rokavov. Obuvam se v bosanske »zokne« iz tiste prave volne, ki me pikajo in v vsem tem me še vedno zebe, zraven pa se počutim kot tridelna omara. Me živcira to, da sem v oblačilnem oklepu in mi gre na jok, ko pomislim na japonke, kratke hlače in 30

stopinj iz Mehike.

V ponedeljek se že sprašujem kaj za vraga me preganja, če sem pa ravnokar prišla domov, z dopusta. Si govorim, da mi je fajn, počutim se pa ne ravno tako zelo fajn. Pokličem Matejo, ji razložim, da sem nervozna, da me nekaj preganja in mi že skače v besedo, da njej tudi nekaj ne »štima« in da ji bo razneslo glavo in da ne more spat in da non stop razmišlja, da bi pa le mogoče končno rekla fajk in odprla svojo agencijo. Itak, da se že spet derem v telefon, da jo preglasim, ker se tokrat tudi ona dere in se potem obe dereva ter se na koncu le zmeniva v normalno slišnem tonu, da morava nujno na kavo, da se zmeniva. Da se zmeniva? Kaj že? Po štirinajstih dneh, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, se morava po dveh dneh pavze nujno dobit, da se nekaj zmeniva. Se na trenutke zdi, kot , da sva ravnokar skočili iz kakšnega vica.

V desetih minutah sva skupaj. Na sporedu prvega programa je uboga jaz, žrtev, ki se mora vklopiti nazaj v rutino nekega zemeljskega zimskega vsakdana, ko je vse brez veze in bi šla nazaj, kjer se pleše salsa in pije mangov sok. Ko se »zjamrava« do nezavesti, naju popade tak smeh, da bi opazovalec od daleč pomislil, da sva na avdiciji za glavno vlogo v dokumentarcu z naslovom Čustva od A do Ž v 3 sekundah. Je bil takoj potem soglasno sprejet predlog, da je čas za enega Jamesona. Ko sva umirili ta najina razburkana čustva do stanja normalnega pogovarjanja, sva ugotovili, da naju obe nekaj rine naprej.

Mateja mi reče : »Čuj, Stanči. Jaz razmišljam, da bi odprla svojo turistično agencijo. Kaj misliš?«. Zavijem z očmi, ker se tematika odprtja turistične agencije ponavlja non stop. Vsakič, ko se vrneva s potovanj ( pa tudi še neštetokrat vmes ), je to tema najinih pogovorov in globokoumnih debat za in proti. Sva nekajkrat celo že izbrali ime za to agencijo.

Ji rečem :«Jaaa. Itak. Odpri jo že enkrat končno. Odkar skupaj delava, govoriš o tem in to s tako strastjo, da je zadnji čas, da se tega lotiš, drugače ti bo enkrat žal, da nisi poskusila. Boš končno rekla fajk in šla v spremembo. Hvala bogu.« Še preden je odprla usta in me vprašala, če se grem zraven, sem se že drla, da sem za. Sem skakala, vpila, plesala in dvigovala roke v zrak ter v tretji sekundi menjave čustev za filmsko vlogo na avdiciji, z vso svojo bitjo prikazala še goreče navdušenje. Kot, da jo potrebujem še ekstra prepričat v svoj da. Je bil čas tudi že za novo rundo Jamesona. Torek. Mi že ob sedmih zacinglja msn :« Si že pokonc?« Mi je bilo takoj jasno, da nekaj ne štima. Jo pokličem. Cinca. Ne ve. Bi, ne bi. Se bo treba spet nujno dobit. Na torek ni več tako zelo prepričana, da je to dobra ideja. Mineta dve uri. Vmes rešujeva svet turizma in ugotavljava, da naju ta svet nujno potrebuje.

V sredo in četrtek dava obe mir. V petek, ko se dobimo jadralke na večerji, nekatera vprašanja spontano dobijo odgovore. Se potrdi pregovor, da več glav, več ve. V naslednjem tednu se vse odvije točno tako kot se mora in Mateja se končno, čisto zares odloči. Gre v akcijo in en večer »uleti« k meni, odpre računalnik, na katerem se izpiše VSE NAJBOLJŠE, STANČI. Najbolj ne razumem zakaj gre. Hiti z razlago, ko vidi, da jo malo »butasto« gledam. Mi reče :« Kupi si domeno za blog, jaz pa ti za rojstni podarim celoletno gostovanje.« Jaz navdušena, čeprav ne vem najbolj zakaj sem navdušena nad darilom, s katerim ne vam kaj bi in to dobrih štirinajst dni prehitro. Sem sigurno delovala zmedeno, ker umiri način govora in razlage, da oboje prilagodi mojemu dojemanju, ki je tisti trenutek bolj počasno. Mi še enkrat razloži zamišljeno idejo o pisanju bloga in izdelavi spletne strani. Ko »zakapiram«, sem seveda navdušena. Naslednji mesec in pol sva bili prilepljeni vsaka na svoj računalnik in telefon. Ideje so se rojevale in se sproti realizirale. Jaz sem pisala, Mateja je oblikovala, študirala zakone in vse kar spada zraven. Ure in ure sva imeli možganske nevihte, ki so kdaj pa kdaj prerasle tudi v orkane, hkrati pa zelo hvaležni za podporo v najinih familijah. Ta je bila ključna, da sva se v to najino novo (ki je v bistvu stara že nekaj časa ) zgodbo sploh lahko podali. Sinhroniciteta ? Na Bali smo odpotovale 17.februarja, po treh letih se za Mehiko odločim 17. januarja, nazaj prideva 17. februarja in licenco za agencijo Mateja dobi 17.marca, na moj rojstni dan. Pa naj še kdo reče, da tisto nekaj več kar bdi nad nami in nas »fura«, nima smisla za humor.

POTOVANJA ZATE in STANKA POTUJE

Oboje je rezultat najinega odločnega FAJK, ko sva si upali uresničiti sanje v zavedanju, da nikoli ni prepozno oziroma je vedno pravi čas za nove podvige, nove poti ali skok, ki mu botruje navdih iz srca.