BOSANSKE DOGODIVŠČINE 1
Težko sva ga pričakovali, tale ponovni odhod v Bosno s skupino nama zelo ljubih prijateljev in prijateljic. Meni je bilo še v ekstra veselje to, da sta z mano tokrat končno tudi Matjaž (moj mož, za vse, ki še tega ne veste) in Tanja (Juševa mami, Juš pa je dušna polovica moje mlajše hčere Pike).
Priprave so bile nore. Vse je moralo štimat...do potankosti. Na koncu sva šli že v takšne podrobnosti, da sem se jaz kar nekajkrat vprašala, ali je Matejin perfekcionizem nalezljiv in se loteva tudi mene. Hvala bogu se nisem okužila preveč, da je ostalo pri najinem prvotnem balansu njene res potrebne perfekcije in moje odštekane narave, ki naju spravlja v smeh, da »sfurava« začrtan projekt do konca. Ravno prav me je zadelo, da je tale naša BOSANSKA odprava dobila epilog z vprašanjem kdaj gremo spet.
Najprej je bila seveda zmešnjava s šoferji, da nama je malo »kravžljalo« živce. Se je uredilo z razodetjem in to šele en dan pred odhodom, da je voznik Benjamin, pravzaprav voznica Benjamina in je naš srčno dragi voznik Seid, ki naju spremlja od prvega potovanja v Damanhur, tokrat za kompanjona dobil žensko šoferko. In bila sta krasen team.
Sobota je bila dolga ko »štrumpantl«. V pozitivnem smislu. Se je zdelo, da je ne bo nikoli konec, kot da se je čas ustavil takoj, ko smo prestopili mejo med Hrvaško in BIH. Tej zaustavitvi rečem jaz časovna kapsula. Če ima dan doma, v rutini in na avtopilotu premalo ur, jih ima v časovni kapsuli toliko, da se sprašuješ ali bo dneva sploh kdaj konec.
Začelo se je veselo, s padanjem prtljage in tudi jajc za naš skupni zajtrk iz prtljažnika že na prvem postanku za kavo. Več kot pol jih je tako ostalo na tleh »bencin pumpe«. Se pa je zadnji dan to rezbijanje jajc pokazalo za preroško, saj smo se ravno zaradi tega pripetljaja odločili za postanek v Jajcu (Moša Pijade in 2.zasedanje AVNOJ-a, da ponovimo malo zgodovine), ki v samem programu tokrat ni bil planiran.
ZAVIDOVIĆI, park 1, s kamnitimi kroglami je bil tokrat okrašen v svežino zelene vseh možnih odtenkov. Vsak zase smo se najprej sprehodili med kroglami, ob potoku, ki je imel zaradi obilnega deževja v teh majskih dneh kar precej višji nivo, kot pa v jeseni. Tudi tokrat so oblaki veselo viseli nad nami. So pa s ploho počakali do konca meditacije, do zadnjega udarca Matejinega in Matjaževega bobna.
Ko smo se posedli za mizo, ki je bila obilno naložena s pravim bosanskim zajtrkom, se je ulilo kot iz škafa. Vesolje že ve, smo komentirali in uživali v kulinaričnem presežku tega prvega skupnega jutra, ki nam ga je pripravil naš gostitelj in hkrati največji promotor »kamenih kugla« Nedžad Ikanović s svojo družino.
Pot smo nadaljevali v park Zavidovići 2, kjer smo ob pogledu na največjo kroglo v Evropi spili tudi prvo njihovo rakijo. Smo izkoristili ambient in 50 odtenkov zelene ( tokrat bosanske in ne balijske )za dobre fotke. Deževati je seveda nehalo že takoj, ko smo se odpeljali iz prvega parka. Ta zanimiv pojav menjave sonca, ko smo bili na prostem in dežja, ko smo se odpeljali oz.se posedli pod streho, se nam je vlekel kot rdeča nit skozi celotno potovanje, vse do Jajca na koncu. Res zanimivo.
Ker je bila na naši poti tudi MAGARAC FARMA, smo jo poiskali, si jo z veseljem ogledali, in preizkusili njihove naravne kozmetične izdelke iz oslovskega mleka. Na farmi je od 80 do sto oslic, nekaj pa je seveda tudi oslov. Je rekel gazda, da so ti večinoma tečni in neugodni. Ženskim bralkam gre tale trenutek verjetno malo na smeh. Tudi me smo se tej izjavi dodobra nasmejale.
Naslednja postaja je bilo VISOKO s svojimi tuneli, kjer smo se dobili z velikim poznavalcem bosanskih piramid in arheologije Emirjem Zubičem, ki je na nek način tudi desna roka Semirja Osmanagiča in prostovoljec že od samega začetka leta 2005. Njegovo poznavanje, bogate izkušnje ter izčrpno in srčno pripovedovanje o piramidah, negativnih ionih, megalitih, elektromagnetnem polju, zdravljenju, vodnih tokovih, mineralih,...nas je dobro ogrelo še za ogled betonskih plošč na piramidi Sonca. Res smo ga poslušali s »ta velikimi« ušesi in si poskušali zapomniti čim več.
Na poti nazaj v mesto nas je zopet pralo. Z Matejo sva za večerjo izbrali preizkušeno lokalno gostilno, kamor smo z veseljem povabili tudi Emirja. Večer je bil sproščen z veliko smeha in odlično hrano. Zame so že prvič, v jeseni, kot tudi tokrat, zmagali falafli.
Seid in Benjamina sta nas varno dostavila v Green Nature Hotel & Apartments v Sarajevu, kjer je večina kar kmalu seveda zaspala, saj je bil dan izjemno pester in energijsko bogat. O, jaz pa seveda spet ne. Preveč adrenalina vsakič znova naredi isto in moja časovna kapsula se nadaljuje še velik del noči. Zjutraj sem pa itak vedno prva pokonci in ne vem kaj bi sama s seboj tisti 2 uri do »zapovedane« jutranje budnice.
Naslednje jutro je bilo prav posebno doživetje naš prvi skupni zajtrk v našem velikem app za 6, ki je bil opremljen z veliko kuhinjo in še večjim dnevnim prostorom, kjer smo ob bogato obloženi mizi z dobrotami iz domačih hladilnikov, uživali v druženju, klepetu in seveda nepogrešljivi bosanski kavi, ki smo jo skuhali kar v »piskru« za juho.
Dan smo nadaljevali v parku ILIDŽA, obveznim fotkanjem na Vrelu Bosne in dihalnimi ter energijskimi tehnikami ob izviru. Smo bili očitno zelo prepričljivi, saj se nam je pridružila skupina mladih turistov iz Turčije in veselo dihala ter telovadila z nami.
V nadaljevanju smo si ogledali še MUZEJ SARAJEVSKIEGA PREDORA SPASA, ki nas je spomnil na vso tragiko vojne ob razpadu Jugoslavije.
Ponovni obisk tunelov v Visokem je bil namenjen individulni meditaciji v tunelih ali sproščujočem sprehodu v parku Ravne. Imeli smo čas tudi za kavico in obisk stojnic z minerali, zapestnicami, orgoniti,...
Po poskakujoči vožnji s kombijem na piramido MJESECA, nas je s svojim zanosom in strastnim predavanjem ter z izkušnjami psihologa o človeški naravi in naših energijah, povsem očaral Ajdin, mlad prostovoljec, ki že nekaj let sodeluje s Fundacijo in Semirjem Osmanagičem.
Že pošteno lačne pa nas je popolnoma »zadel« kuharski mojster, lastnik zemlje na piramidi, ki nam je postregel s kosilom izpod peke, res odličnim črnim vinom, domačo rakijo, sveže stisnjenim pomarančnim sokom in na koncu...bosansko kavo ter hurmašico, njihovim tradicionalnim pecivom namočenim v sladkorni sirup. Smo ostali brez besed, vsak z nosom v svojem krožniku.
ŠERIFOVA PIRAMIDA ZMAJA je našemu dnevu dala piko na i.
Oblaki, strele, grmenje in bliskanje je bila očitna grožnja, da morda meditacije tokrat ne bomo izpeljali do konca. Celo nekaj res velikih kapelj ( in s tem mislim res samo nekaj ) se je spustilo na nas.
Ko sem v nekem trenutku pogledala v nebo, se je zazdelo kot čudež. Nad našim ritualnim krogom je bila modrina popolnoma jasnega neba. Zdržalo je do konca, ponovila pa se je zgodba res hudega naliva takoj, ko smo se posedli za mizo pod streho, kjer nas je čakala »mizica pogrni se« s sirnico ( sirov burek ), močno bosansko juho, domačim paradižnikom, najbolj krhkim naribanim zeljem ever in sladico, ki nam jo je pripravila Šerifova žena z otroci.
Hvaležni do opranega neba in nazaj, smo sirov burek odnesli s seboj, ker je tisto nekaj malega za večerjo, kar sva z Matejo naročili, bilo pravzaprav tisto nekaj velikega in obilnega.
Bosanci so res eno samo veliko srce. Šerifova mantra je namreč : » SRCE NA SRCE »
Izjemna meditacija, izjemna lokacija, izjemno gostoljubje.
Je bil dan za bogove.
Nedelja, tretji dan.
TREBEVIĆ, BAŠČARŠIJA, PIRAMIDA SUNCA.
Skupen zajtrk, kavica in kratka debata o že doživetem ter o dnevu, ki je bil pred nami.
Skok na Trebevič z gondolo je obudil spomine na zimske OI iz leta 1984 in našo prvo jugoslovansko osvojeno medaljo Jureta Franka.
Pisano pobarvana retro bob steza pa je bila idealna kulisa za skupinske fotke. Smo se igrali in nasmejali ter pozirali v vseh mogočih možnih pozah.
Baščaršija. Končno. Veliki in najpomembnejši trg z vsem kar takšen trg lahko ponuja.
Obilje vsega. Smo uživali vsi v vsem.
Na piramido Sonca smo se povzpeli v soncu, brez oblaka na nebu ( itak ), kjer smo se ob zvokih šamanskih bobnov in petju povezali v meditaciji.
Če napišem, da nas je po sestopu s piramide, ko smo se odpeljali proti parku Ravne zopet pralo, boste morda rekli, da si zmišljujem. Pa si ne. Kar je res, je res. Hvala bogu, da lahko še ostalih 15 sodelujočih v tej zgodbi, potrdi moj veliki res je.
Pozno popoldne smo se odpeljali proti ETNO SELU ČARDACI, ki je bila hkrati tudi naša nova lokacija nočitve. Zvečer je ob pivuTomislavu in črni pizzi eksplodirala naša skupna lepa in pozitivna energija. Smo imeli totalni večerni odklop s smehom do bolečine, kot bi rekla naša Lili, z glavno zvezdo Marinko. Do bolečine in solz. Še danes se mi obraz razpotegne v nasmeh, ko se nas spomnim.
Res pa je, da so nekatere vestno prebrale tudi zadnji mail, kjer je Mateja zapisala, da imajo krasen spa in popolnoma obnovljen bazen, zato so bile opremljene s kopalkami in so si dodobra privoščile vse »mokre SPA« storitve.
Na poti domov, v ponedeljek, smo se ustavili v Travniku v LUTVINI KAHVI, katere velika posebnost je njihova kahva servirana z nostalgično Drino, ki smo jo za hec večina nas obredno tudi prižgali. Malo smo vlekli, malo kašljali in se pri tem puhanju iz katerega smo naredili cel ceremonjal, nasmejali do solz.
Ker slovijo po najboljših čevpčičih, jih je bilo treba nujno naročiti nekaj porcij, da se degustira, če so res najboljši. Baje so res odlični. Naši vrli poznavalci bosanskih čevapov so jih uvrstili na sam vrh ocenjevalne lestvice. Potem pa že, če tako rečejo tisti, ki se spoznajo.
JAJCE v soncu, njegovi slapovi, muzej 2. zasedanja AVNOJ-a, čips in nora nevihta takoj, ko smo se odpeljali je sklenelilo naše skupno potovanje.
Ko čutiš, da si v popolnem trenutku, na popolnem mestu svojega življenja s popolno družbo.
Sinhroniciteta? Je to tisto kar iščeš in hkrati išče tebe? Pot? Cilj? Oboje?
Verjetno vse to in še mnogo, mnogo več.
Z Matejo sva v to naše skupno popotovanje dali vsaka svoje celo srce, veliko vere in zaupanja, da bo vse tako kot je prav in zdi se, da je bilo res, VSE TAKO KOT JE PRAV.
