BOSANSKE DOGODIVŠČINE 2
VSE JE ENKRAT PRVIČ
in tako se je najina zaresna zgodba www.PotovanjaZATE začela prvič ravno sedaj, v oktobru in to z ekipo, ki je presegla vsa najina pričakovanja. Ker ne verjamem v naključja, je bila z mano tokrat očitno s pravim razlogom tudi moja starejša sestra Marjeta. Smo bile res zanimivo skupaj sestavljene. Z Marjeto sem pod perutničko oziroma na zadnji sedež mojega avta, dobila tudi Petro, najino skupno prijateljico, Darja pa se je namagnetila na sovoznikov sedež že takoj na začetku in tam ostala do konca potovanja. Izkazalo se je, da je bila to naložba v varno, pregledno, orientirano, koordinirano in predvsem zelo zabavno vožnjo po vseh mogočih in tudi nemogočih cestah. Darja je štela tovornjake, ki sem jih prehitela, viadukte reke Bosne, zelo natančno je spremljala hitrost našega najetega Seata in sproti izvrstno komentirala dogajanje na cesti, kot tudi ob cesti ter širši okolici, da smo se smejale do solz in se en dan v smehu peljale kar za Mostar, namesto proti Zenici.
BOM ZAČELA Z ZAČETKOM
Matjaž je en dan ob kavi, po hudi obliki možganske nevihte predlagal, da naredimo tokrat Bosno popolnoma drugače. Matjaž je moj mož; info za vse tiste, ki berete moj blog prvič. Se vam splača prebrat tudi ostale. Meni so itak fajn, pa tudi drugi pravijo, da so. Da vam olajšam iskanje, vam link kar tule prilepim. To, da imaš možgansko nevihto je menda moderno že kar nekaj časa, pa smo jo nujno imeli tudi mi, (se sliši bolj učeno). Komot bi naši nevihti lahko rekli tudi možganski prepih ali toča. No, da se naštelam nazaj na našo dogodivščino, predem totalno zaidem v filozofiranje zakaj se reče ravno možganska nevihta in ne kako drugače.
Skratka, Matjaž nama popolnoma mirno reče, da bi bilo super, če gremo v Sarajevo z letalom, ker pa res še ni slišal, da bi kdo na BOSANSKE PIRAMIDE fural z letalom. Ideja je v trenutku dobila krila. Že vidim reklamo: Matjaž in kofein ti data krila!
In takoj zatem, se je na prvem tiru izza ovinka pripeljalo prvo vprašanje, kdo bo v Sarajevu vozil. Midve seveda, da ja, ampak kdo bo tretji. Z vso iskreno prosečo gorečnostjo, sva vprašali Matjaža, če bi bil tretji šofer in je popolnoma mirno (spet) odgovoril :«Ja seveda, če pa imamo turistično agencijo.» Problem s prvega tira je bil v trenutku odpravljen.
Določili sva datum, skupaj zložili program in tudi ekipa se je kar hitro zbrala na kup.
Avionske karte, rentacar, parkirišče,vstopnine in vso ostalo pomembno papirologijo ima čez Mateja, ker če bi bilo obratno, verjetno ne bi prišli niti do krožišča v Latkovi vasi. In si že mrmram : »Ah, kako sva si različni...«. Zato pa so vse najine akcije v ravnovesju. Še hvala bogu.
Približuje se dan D, Matjaž nima prave plačilne kartice. Z drugega tira naju hakla panika, da ne bomo mogli najeti treh avtomobilov. Po nekaj vročih klicih v Sarajevo na rentacar, sva z osvobajajočim :«Kar bo pa bo..«, prekinili agonijo s paniko in tesnobo, nakar je bilo seveda zopet vse po planu in Matejinih spiskih.
Velika pustolovščina se začenja s pobiranjem potnic na dogovorjenih mestih. Matjaž v avto dobi Suzano, Lidijo in Zdenko, ki ji je baje rado slabo. Zanimivo, da v Bosni po vseh možnih ovinkih ter gore, dole in nazaj grede, ni bilo pri Zdenki ne duha, ne sluha o kakršnikoli slabosti. Je rekla, da je tako fajn, da bi lahko sedela tudi v prtljažniku in ji ne bi bilo slabo. Vam povem, Bosna dela čudeže, Matjaž kot šofer, pa očitno tudi. Mateja pobira Valerijo, Nino in Marto. Dream team, Darja, Marjeta in Petra pa so udomačeno sparkirane v moji potovalni Californiji.
Ko začetni naval adrenalina na letališču popusti in se energijsko prepoznamo, nas punce najprej odnese h kozmetiki in parfumom ter dodatno še na degustacijo viskija s kavico. Prvi ritual je tako za nami.
Medsebojni konekt je bil takojšen, kot bi pritisnil na stikalo.
Vsi, razen Nine, ki je letela prvič in jo je bilo na začetku malo strah, smo bili v veselem pričakovanju leta z lokalcem (majhen avion z dvema motorjema) v zraku, navdušeni, da bomo v Sarajevu v eni šolski uri.
V času, ko nas je stevardesa postregla z vodo, smo bili že v tam. Let je namreč trajal le 37 minut. Glede na potovalni čas z avtobusom, je bilo to pravo razkošje.
V SARAJEVU
na letališču rentamo še avtomobile in se v največji možni gužvi, (očitno so vsi sarajevčani na cesti) odpeljemo v trgovino po hrano za naše zajtrke. Meni navigacija seveda ne dela, zato sem popolnoma nalepljena na sprednjo šipo, da s svojim Seatom sledim Matejini beli oziroma Matjaževi črni Dacii. Natorbamo voziček do vrha in se zapodimo po sarajevskih cestah, kjer na trenutke oz. kar na večino trenutkov na krožiščih in pred nedelujočimi semaforji, vlada zakon močnejšega in glasnejšega. Matjaž in Mateja sta izginila kot kafra, jaz pa sem bila na tem, da se znajdem v prometnem kaosu brez sugestij pametne navigacije kako naj se usmerim na severozahod. Sicer mi nikoli ni bilo jasno kako naj sredi ceste vem, sploh pa tule, ko ti pol Sarajeva diha za ovratnik, kje je severozahod. V bistvu je bilo popolnoma vseeno, če je nimam.
S Seatom in glasnim suportom mojih navijačic se pogumno zapeljem v križišče, ki se nadaljuje v krožišče: » Stanči, zdej pa gasa! Gremo. Zapipki mu? Pa kaj je temu šleparju? A ti res ni mogu dat placa? Tole je pa res noro. Kje maš trompeto? » No, tule sem jaz razumela, kje imaš prometno in sem odgovorila, da je verjetno kje v predalu. Preden smo se sporazumele, sem se že tretjič zapeljala okrog po rondoju, ker sem iskala prometno, Darja pa je hotela trobit na trompeto. Je verjetno hotela prestrašit šofeja v šleparju. Ko smo le zapeljale iz krožišča, sem bila deležna burnega aplavza in ovacij moje sestre, da ni variante, da gre tukaj v Bosni v kak drug avto. Da se vozi samo še z menoj. In to ni bil sarkazem, ker je vidno uživala na vsakem kilometru se vozit z menoj,
Že v naslednji ulici se končno aktivira tudi moja nevronska mreža sarajevskih cest in se mi v možganih izriše pot do našega hotela. Sem si res močno zaželela, da gremo zvečer na Baščaršijo s taxijem. Sta si isto želela tudi Matjaž in Mateja. Žuti taxi je bil čista materializacija našega močnega skupinskega duha. Čevapčiči za večino, kajmak in šopska za vse, pivce za živce in cela sladoledna predstava, pa tudi.
Zelo zanimiv začetek naše BOSANSKE oktobrske dogodivščine 2023.
DRUGI DAN JE NA VRSTI VISOKO,
energijske in dihalne tehnike ter zajtrk v parku Ravne. Tukaj se nam pridruži tudi vodič Emir, ki nas ponovno zasipa s svojim res obsežnim znanjem in nas srčno vodi od točke A do točke B. Labirinti, betonski bloki, piramida Sonca, meditacija ob zvokih Matejinega šamanskega bobna, obisk Tekije in zaključek dneva na večerji v Visokem, ter dogovor o spremembi plana za nedeljo.
Po burnih razpravah ZA in PROTI smo se v apartmaju 401, ki je bil naš skupni družabni prostor, odločile, da se v nedeljo pridružimo dervišem na večerji in njihovem skrivnostnem večernem obredu ter molitvi. Na tehnici odločitve so prevagali radovednost, skrivnostnost in seveda velika pričakovanja. Je pa res, da tekija stoji na eni najmočnejših energijskih točk, kar smo dejansko ta dan občutili vsi. Pa smo skupno rekli FAJK, ter naš nedeljski program malce obrnili na glavo.
SOBOTNO JUTRO
smo začeli z Valerijino kavico in zajtrkom, ko je bilo na mizi vse, kar smo pritovorili iz trgovine. Paštete, pršut, kajmak, ribje konzerve, sir, jajca, salame, jogurt, banane, oreščki, jadro napolitanke, med, čips...Pač, vse. Ko si lačen, si res drugačen. Smo se ob devetih odpeljali najprej na ogled muzeja Tuneli spasa. Okoli desete ure, ko se je sonce že veselo prebijalo skozi oblake, smo se iz Sarajeva odpeljali še proti tunelom v Visoko, da izkoristimo negativne ione za meditacijo ter regeneracijo.
Naša ekipa je v huronskem smehu zgrešila odcep za Zenico in se odpeljala proti Mostarju ob Marjetinem bolj deklamiranju kot petju Groblje in Darjinem strokovnem komentiranju viaduktov reke Bosne, ko je bilo nujno preverit, če je pod mostom res tudi voda. Sem ob tem jaz lahko resna? Smo kaj hitro ugotovile, da se peljemo narobe, vmes naredile plan za pit stop naslednjega obiska Bosne z obiranjem mandarin »u Mostaru«. Ker nisem imela google map, je bila Darja naša prometna poročevalka o stanju na cestah in hkrati usmerjevalka prometa, Marjeta je mislila da poje, pa se je dejansko drla, Petra pa se je nekontrolirano smejala. In potem naj jaz normalno furam. Prosim, zaprite oči in si predstavljajte to sceno.
Nadrealno. Kot, da smo v kakem filmu.
Naslednja postaja je bila piramida Meseca. Smo se naložili kar vsi skupaj v en kombi (beri 12 nas plus Ajdin), na cesti, kjer ne veš kdaj se začne ena luknja in konča druga. V bistvu je cesta ena sama luknja oziroma več lukenj skupaj, saj ravnega dela skoraj ni. Smo poskakovali bolj kot se peljali. Suzana, ki je imela med nogami mene, je celo pot jamrala, da ji bodo morali po tej vožnji zamenjati kolke. Še dobro, da sem XS, ker bi jo drugače ponoči sigurno tlačila mora o novih železnih kolkih.
Ajdin nas je spet potegnil v svoj vrtinec strastnega in slikovitega pripovedovanja. Poslušali smo ga odprtih ust in src. Medtem, ko smo mi srkali znanje, nam je Senad pripravil pravo pojedino z obiljem vsega. Ko si lahko samo še hvaležen in veš, da si v nebesih na zemlji.
PIRAMIDA ZMAJA IN NJEN ŠERIF
ter meditacija, ki je vsakemu zase prinesla sporočilo. Smo odprli srca na stežaj, tudi jokali, kasneje pa v gozdu na sprehodu kar mimogrede nabrali za celo košaro marel, ki smo jih imeli naslednji dan za zajtrk.
Na poti proti hotelu, smo se ustavili še v trgovini, ker nam je zmanjkalo kruha in jajc. Na parkirišču smo obstali v trenutku zdaj in si naredili cel žur s petjem, deklamiranjem, smehom in zdravilnimi objemi. Ko se duše prepoznajo v ponovnem snidenju brezčasja. Srčno dotikajoče lepo smo se imeli.
Nadaljevali smo v hotelu s smehom in popolno prevlado stand up talenta moje sestre in Darje. Samoevalvacija dneva je bila na koncu pravi teater. Mi je bilo škoda it lulat, da ja ne bi kaj zamudila.
NEDELJA, ILIDŽA IN TREBEVIĆ
spomin na OI Sarajevo 1984, Baščaršija in kot se je kasneje izkazalo, prevelika pričakovanja za večerno predstavo dervišev v Tekiji. Predstavljali smo si namreč, da bomo videli vse in še več. Saj dejansko smo, ampak popolnoma drugače od zamišljenega.
Ko smo se pripeljali, smo se najprej povezali skozi meditacijo z namero in zaščito.
Povabljeni smo bili, da se jim pridružimo na večerji. Moram priznati, da je bilo skrivnostno in me je bilo kar malo strah. V skupnem večnamenskem prostoru, so bile pripravljene tri nizke okrogle mize. Naša je bila resnično bogato obložena z juho, svežo in dušeno zelenjavo, krompirjevim golažem, pito, slivovo marmelado, kruhom. Mi smo imeli tudi vsak svoj krožnik. Na drugih dveh mizah so bile samo sklede s hrano, iz katere so zajemali vsi.
Posedemo se na tla, vsak za svojo mizo. Mi obiskovalci skupaj ( tudi Matjaž ) za svojo, njihove ženske za drugo in moški za tretjo.
Jemo v popolni tišini. Hrana je zelo okusna, sploh zelenjava in slivova marmelada. Ko končamo, ženske pospravijo mize kot bi trenil, moški prižigajo cigarete, ko vstopi Mohamed, njihov vodja in najstarejši član skupnosti. Zanj je v prostoru pripravljen fotelj, od koder v nadaljevanju vodi molitev, ostali sedimo na tleh. V trenutku se opazi močna hierarhija in strahospoštovanje vseh prisotnih članov, samo otroci so brezbrižni in se igrajo s telefonom.
Najprej veliki šef na veliko predava, ostali kimajo. Sledi petje in molitev, ki je mi seveda ne razumemo. Med obredom s petjem in molitvijo nastane v prostoru tako močna energija njihove vseprisotnosti, da mene na trenutke popolnoma odnese. Telo mi zajame dreget, ki ga zavestno ustavim, saj imam občutek rahle slabosti in me je strah, da bi se ta slabost okrepila. Je pa res tudi to, da je bila v prostoru dimna zavesa, saj so po večerji vsi kadili, tudi nekatere ženske. Zanimiva je njihova filozofija glede cigaret, saj so trdno prepričani, da so popolnoma neškodljive. Tudi otroci so zraven in se zaradi tega nihče ne sekira. Trčili smo ob popolnoma drugačen, nam neznani svet
Ko Mohamed odide, nas povabijo v tekijo na obred. Mi vsi v pričakovanju sufijskega vrtenja komaj čakamo svežega zraka, da se nadihamo. Ko zagledam našega vodiča Emirja, mi odleže, saj se ves čas počutim malce nelagodno, hkrati pa mi je popolnoma jasno, da me obvladuje rahla panika pred neznanim.
Ženske smo si na glave poveznile rute ali kapuce (so nam že prej povedale njihove žene, da je nam to dovoljeno). Pri vstopu v njihov sveti prostor smo se seveda ponovno sezuli.
V dvorani, pokriti z res ogromnim tepihom, smo se punce iz naše skupine posedle ob steno na levi strani zadaj, Matjaž in Emir sta bila povabljena v moški krog. Njihove ženske so bile ob zidu na drugi, desni strani od nas. Vsi smo bili obrnjeni proti lesenemu portalu (oltarju), tudi moški, ki je vodil obred.
Zdelo se je, da njihovega klanjanja in poljubljanja tal ne bo nikoli konec. Resnično gojijo zelo globoko spoštovanje do svoje vere. Ko je tokrat vstopil Mohamed, so se vsi umaknili, vsedel se je na svoj prestol pri lesenem oltarju in od tam vodil obred naprej.
Moški so mantrali, se zibali, peli, dihali, nerazumljivo govorili in več kot očitno vsi spremenili stanje zavesti. Padli so v trans. Tukaj sem prvič na približno razumela kaj pravzaprav pomeni dvig kundalinija. Kot da so brez kosti in mesa. Tudi Emir je malo sodeloval. Matjaž je imel probleme s klečanjem in sedenjem na tleh. Naša telesa so pač bolj za stole. Je pa kasneje povedal, da ga je na trenutke potegnilo v njihov vrtinec.
Kaj kmalu smo ugotovili, da ne bo tako, kot smo si mi predstavljali da bo. Vsekakor se nam je vsem oddahnilo, ko je bilo konec. Smo se spoštljivo poslovili, še bolj spoštljivo pa zavrnili povabilo na čaj, saj nas je čakala še nočna vožnja do Etno sela Čardaci.
Vsi zasmrajeni od cigaretnega dima, smo se odpeljali, v Čardacih namestili v hiške in se dobili v gostilni Pri Črnem mačku, kjer smo prepevali slovenske evergreene z našo Nino, ki je pela iz svojega srca zase in za vse nas. S petjem smo se sprostili, našli ravnovesje in se ponovno spomnili kako pisan in raznolik je ta naš svet.
Hvaležna sem za to popolnoma meni neznano in drugačno izkušnjo. Verjamem, da nam jo je z nekim višjim namenom vsem nam nastavilo na pot Življenje zato, da se učimo, naučimo ter vsak zase in skupaj zopet malo zrastemo.
ČARDACI
so nas ponovno očarali. Prebudili smo se v pisan sončen dan. Kot v pravljici postavljene hiške, ribnik, mlin, račke, labodi, kužki in muce, reka, drevesa, vrtnice, sonček, izjemno obilje pri zajtrku, wllness z bazenom ter solna soba (pogooglaj ali jih obišči, ker so res nekaj posebnega). Še prejšnji večer so naju punce spraševale zakaj gremo sem in zakaj ne nazaj v Sarajevo. So si naslednji dan kaj hitro na vsa vprašanja odgovorile kar same.
Nekako se sploh nismo mogli odlepit od tam. Pot smo nadaljevali proti Travniku v znano Lutvino kahvo, kjer strežejo najboljše travnićke čevape, kahvo s cigareto Drina in orehovim ratlukom.
Smo si punce v smehu prižgale Drino in spile res dobro kavo. Marta se je sama sebi tako iz srca smejala, da smo se z njo smejali vsi..
Ravnokar sem prebrala Lidijin zapis v naši skupini, da je ugotovila, da ji kava, ki jo pije ta trenutek sama, sploh ni dobra. Da ni bistvo kvaliteta kave, ampak to, s kom jo pije. Tako zelo lepo in iskreno, da sem se kar naježila.
Konec dober vse dobro, pravijo. Ampak tokrat to ni le fraza, je čisto zares res.
So se stkala nova prijateljstva in poglobila tista, ki trajajo že leta. Vsi v v kompletu smo izpostavili medsebojno povezanost, podporo in iskrenost na vsakem koraku. Ekipa je bila navdušena nad izbiro hotela v Sarajevu z apartmaji, saj so nas skupinski zajtrki in večerna druženja še dodatno povezala med seboj. Izpostavljen je bil tudi bogat nadstandardni program s predanimi domačini, ki te dobrodošlo sprejmejo in spremljajo na poti. Vse po vrsti so se zaljubile v Etno selo Čardaci, ki je res nekaj posebnega in prav zato je najina izbira za veliki finale.
Tudi to, da nas je spremljal Matjaž, ki je bil s svojo moško modrostjo dejansko naša druga polovica je dodana vrednost celotnemu popotovanju. Res je nadpovprečno poseben in vsakič znova sem hvaležna, da sva se tistega davnega oktobra 1987 našla.
Valerija je popolnoma iskreno zaključila, da sploh ni dileme ali Matjaž ja ali ne.
Je rekla: »Matjaž, ti si del bosanske zgodbe, tudi v bodoče. Amen. Zaključeno.«
Potovanje je bilo torej čista desetka, vsi mi pa tudi. Za BOSANSKE DOGODIVŠČINE 2, bi lahko naredila povzetek z naslednjimi besedami :« Vsak dani trenutek smo bili na pravem mestu v pravem trenutku«.
Danes po nekaj dneh, ko se vtisi nekako strnejo in pogledam nazaj, tudi jaz ne bi popolnoma nič spremenila. Vem, da je bilo spet popolnoma drugače z razlogom in vem, da v Bosno definitivno spet gremo.
Prijave odprte že za leto 2024.